Steve Jobs, pokojni soustanovitelj Appla, je bil znan po svojih sestankih med hojo. Tudi Mark Zuckerberg iz Facebooka je bil večkrat opažen, kako sestanke vodi kar med hojo. Verjetno pa si tudi sam kdaj hodil sem in tja, ko si skušal priti do dobre ideje.
Nova raziskava znanstvenikov s Stanforda zdaj ponuja razlago, zakaj je temu tako.
Po ugotovitvah študije, ki sta jo sooblikovala Marily Oppezzo, doktorica izobraževalne psihologije, in Daniel Schwartz, profesor na Stanford Graduate School of Education, se ustvarjalno razmišljanje izboljša med hojo in tudi še kratek čas po njej.
Raziskava je pokazala, da hoja v zaprtih prostorih ali na prostem podobno poveča ustvarjalni navdih. Glavni dejavnik ni bilo okolje, ampak samo dejanje hoje. Na splošno so bili rezultati ustvarjalnosti dosledno in občutno višji pri tistih, ki so hodili, kot pri tistih, ki so sedeli.
»Veliko ljudi iz lastnih izkušenj pravi, da najbolje razmišljajo med hojo. Morda smo zdaj vendarle naredili korak ali dva bližje k odkritju, zakaj,« sta zapisala avtorja v študiji, objavljeni v reviji Journal of Experimental Psychology: Learning, Memory and Cognition.
Hoja proti sedenju
Druge raziskave so se doslej večinoma osredotočale na to, kako aerobna vadba dolgoročno ščiti kognitivne sposobnosti. Po besedah Oppezzove pa do zdaj ni bilo raziskave, ki bi posebej preverjala vpliv ne-aerobne hoje na sočasno ustvarjanje novih idej in to neposredno primerjala s sedenjem.
Eden od poskusov je pokazal, da je oseba, ki je hodila v zaprtih prostorih na tekalni stezi pred prazno steno ali pa na prostem na svežem zraku, ustvarila dvakrat več ustvarjalnih odgovorov kot oseba, ki je sedela.
»Mislila sem, da bo hoja na prostem vse drugo povozila, vendar so bili močni rezultati tudi pri hoji na tekalni stezi v majhni, dolgočasni sobi, kar me je presenetilo,« je dejala Oppezzova.
Študija je pokazala še nekaj pomembnega: ustvarjalni tok se je nadaljeval tudi potem, ko se je človek kmalu po hoji znova usedel.
Kako so merili ustvarjalno mišljenje
Raziskava je vključevala štiri eksperimente, v katerih je sodelovalo 176 študentov in drugih odraslih. Udeleženci so opravljali naloge, ki jih raziskovalci pogosto uporabljajo za merjenje ustvarjalnega mišljenja.
Sodelujoče so razdelili v različne pogoje: nekateri so hodili v notranjih prostorih na tekalni stezi ali sedeli v notranjosti, vsi obrnjeni proti prazni steni; drugi so hodili na prostem ali sedeli zunaj v invalidskem vozičku, medtem ko so jih peljali po vnaprej določeni poti po kampusu Stanforda. Raziskovalci so sedeče zunaj postavili v invalidski voziček zato, da bi imeli podoben vizualni občutek gibanja kot tisti, ki so hodili.
Primerjali so tudi različne kombinacije, na primer dve zaporedni seji sedenja ali hojo, ki ji je sledilo sedenje. Posamezna seja hoje ali sedenja, namenjena merjenju ustvarjalnosti, je trajala od 5 do 16 minut, odvisno od naloge.
Divergentno mišljenje in nove ideje
V treh od štirih eksperimentov so uporabili test tako imenovanega divergentnega mišljenja. Gre za način razmišljanja, pri katerem človek išče več možnih rešitev in ustvarja nove ideje.
Udeleženci so morali poiskati alternativne uporabe za določen predmet. Dobili so več nizov po tri predmete in imeli štiri minute časa, da za vsak niz navedejo čim več možnih odgovorov. Odgovor je veljal za izviren, če ga ni uporabil nihče drug v skupini. Raziskovalci pa so hkrati preverjali tudi, ali je odgovor smiseln. Na primer: avtomobilske gume ni bilo mogoče uporabiti kot prstan za mezinec.
Študija je pokazala, da je bila velika večina sodelujočih v teh treh eksperimentih bolj ustvarjalna med hojo kot med sedenjem. V enem od eksperimentov, ki je potekal v notranjih prostorih, so udeležence najprej testirali med sedenjem, nato pa še med hojo na tekalni stezi. Ustvarjalni učinek se je med hojo v povprečju povečal za 60 odstotkov.
Tudi pri analogijah so bili sprehajalci boljši
V četrtem eksperimentu so ustvarjalnost merili prek sposobnosti oblikovanja zapletenih analogij na podlagi izhodiščnih fraz. Najbolj ustvarjalni odgovori so bili tisti, ki so zajeli globoko strukturo pomena.
Na primer: pri izhodišču »oropan sef« je odgovor »vojak, ki trpi za posttravmatsko stresno motnjo« dober zato, ker zajame občutek izgube, kršitve in okvare. Odgovor »prazna denarnica« tega ne doseže.
Rezultat? Kar 100 odstotkov tistih, ki so hodili na prostem, je ustvarilo vsaj eno kakovostno in izvirno analogijo, medtem ko je to uspelo le 50 odstotkom tistih, ki so sedeli v notranjosti.
Ni pa hoja dobra za vsako vrsto mišljenja
Raziskava opozarja, da niso vsi miselni procesi enaki. Čeprav hoja pomaga pri ustvarjalnem možganskem viharjenju, ni pokazala pozitivnega učinka pri osredotočenem razmišljanju, kjer je potreben en sam pravilen odgovor.
»To ne pomeni, da bi morali vsako delovno nalogo opravljati med hojo. Toda naloge, ki zahtevajo svež pogled ali nove ideje, bi od tega imele korist,« je dejala Oppezzova, ki danes poučuje kot pridružena članica fakultete na univerzi Santa Clara.
Raziskovalci so sodelujočim dali tudi nalogo povezovanja besed, ki jo pogosto uporabljajo za merjenje uvida in osredotočenega mišljenja. Udeleženci so dobili tri besede in morali najti eno besedo, ki se lahko poveže z vsemi tremi v smiselne zloženke. Če so na primer dobili besede »cottage, Swiss in cake«, je bil pravilen odgovor »cheese«.
Pri tem testu so se tisti, ki so odgovarjali med hojo, odrezali rahlo slabše od tistih, ki so odgovarjali med sedenjem.
Hoja pomaga pri začetku ustvarjalnega procesa
Po besedah Oppezzove je produktivna ustvarjalnost sestavljena iz več korakov – od nastajanja idej do njihove izvedbe. Raziskava je pokazala, da koristi hoje veljajo predvsem za divergentni del ustvarjalnega mišljenja, ne pa za konvergentni oziroma bolj osredotočeni del, ki je značilen za uvid in natančne rešitve.
»Ne pravimo, da vas bo hoja spremenila v Michelangela,« je dejala Oppezzova. »Lahko pa vam pomaga v začetnih fazah ustvarjalnosti.«
Schwartz meni, da bodo močni izsledki te raziskave odprli vrata nadaljnjim študijam o nevroloških in fizioloških mehanizmih, ki stojijo za tem pojavom.
»Treba bo še ugotoviti vzročne mehanizme,« je dejal Schwartz. »Gre pa za zelo robusten raziskovalni model, ki bo omogočil nadaljnje poskuse in boljše razumevanje, kako telo vpliva na um.«
Kaj sledi?
Eno od prihodnjih raziskovalnih vprašanj je tudi, ali ima poseben učinek prav hoja sama, ali pa podobno korist prinašajo tudi druge oblike blage telesne aktivnosti.
Do takrat pa je sporočilo raziskave jasno: telesna dejavnost je pomembna, pretirano sedenje pa škodljivo. Ta študija ponuja še dodaten razlog, da v vsakdan vključimo več gibanja – bodisi v obliki šolskega odmora, kratkega sprehoda ali celo sestanka med hojo.
»Živeli bi bolj zdravo, morda pa tudi bolj inovativno,« je sklenila Oppezzova.