Nekaj dni nazaj sem doživel izkušnjo, ki je ne bom nikoli pozabil. Trenutek, ko se življenje ustavi na najbolj osnovni ravni – ko telo preprosto ne zmore več.
Ko moč izgine brez opozorila
Nekega jutra sem se zbudil v izrazito slabem stanju. Bil sem močno izčrpan, brez energije in dehidriran. Komaj sem stal na nogah, hoja je bila težka, vsak gib naporen. Hitro sem razumel, da to ni stanje, ki bi ga lahko premostil sam.
Zbral sem zadnje moči in poklical 112.
Glas na drugi strani, ki prinese mir
Dispečer, ki se je oglasil, je bil izjemno miren, profesionalen in človeški. Njegov glas ni bil le tehnična podpora, ampak občutek, da nekdo res razume stisko.
S svojo umirjenostjo mi je dal občutek varnosti v trenutku, ko sem bil najbolj ranljiv. Brez odlašanja je aktiviral reševalno ekipo iz Zdravstvenega doma Šmarje pri Jelšah.
Reševalca, ki ne prineseta le pomoči, ampak tudi zaupanje
Reševalca Gašper Vizjak in Primož Ocvirk sta prispela hitro. Njuna prisotnost je bila od prvega trenutka pomirjujoča.
A posebej je izstopal Gašper Vizjak – s svojo umirjenostjo, toplino in izjemno človeško držo. Njegov pristop je bil profesionalen, a hkrati globoko empatičen, sočuten in spoštljiv. Deloval je samozavestno, izkušeno in predvsem iskreno predano človeku pred sabo.
V njegovem načinu dela je bilo čutiti redko kombinacijo strokovnosti, miru in človeške bližine.
Strokovnost, ki gre z roko v roki s človečnostjo
V reševalnem vozilu sem bil takoj pregledan. Zaradi dehidracije sem prejel tekočino že na terenu. Gašper je sedel ob meni, me spremljal, spraševal o počutju in ves čas skrbel, da sem ostal miren.
Ni šlo le za medicinski postopek, ampak za odnos. Za občutek, da si v rokah nekoga, ki mu je resnično mar.
Njegova prisotnost je delovala pomirjujoče in stabilno.
V bolnišnici je nato natančno in strokovno predstavil moje stanje zdravnici, kar je omogočilo hitro nadaljnje ukrepanje. Prejel sem dodatno infuzijo tekočine, ki je postopoma izboljšala moje počutje.
Poklic, ki ne pozna varnega udobja
Reševalci delajo v razmerah, ki jih večina ljudi nikoli ne vidi od blizu. Noč, dan, dež, sneg, mraz, vročina – vse to je del njihovega vsakdana.
So prvi, ki pridejo v stik z nesrečo, bolečino in stisko. In kljub temu morajo ostati zbrani, hitri in natančni.
Njihovo delo ni le poklic. Je stalna pripravljenost pomagati, ne glede na okoliščine.
Tudi njihova pot je včasih najtežja
Ko govorimo o reševalcih, ne govorimo le o njihovem delu, temveč tudi o tveganju, ki ga nosijo s seboj vsak dan.
Slovenijo je pred časom pretresla tragična nesreča reševalnega vozila iz Zdravstvenega doma Šmarje pri Jelšah, ki je bilo na nujni vožnji, da bi pomagalo osebi v srčnem zastoju. Na žalost do cilja niso uspeli priti.
V tej nesreči je ugasnilo mlado življenje reševalca.
Takšni trenutki brutalno opomnijo, da reševalci ne tvegajo le utrujenosti ali stresa, temveč tudi lastno življenje – vsakič, ko se odzovejo na klic pomoči.
Hvaležnost, ki ostane
Ta izkušnja mi je pokazala, kako veliko pomeni, ko v najtežjem trenutku naletiš na ljudi, ki znajo ostati človeški.
Iskrena hvala dispečerju, ki je s svojo mirnostjo pomiril situacijo.
Iskrena hvala ekipi reševalcev Zdravstvenega doma Šmarje pri Jelšah.
In posebej globoka zahvala Gašperju Vizjaku za izjemno strokovnost, umirjenost, empatijo, sočutnost, spoštovanje in občutek varnosti, ki ga je znal prenesti v trenutku, ko je to najbolj pomenilo.
Reševalci so tihi ljudje velikih dejanj. Pridejo, ko jih potrebuješ, opravijo svoje delo in gredo naprej. A za tistega, ki jim zaupa svoje življenje ali zdravje, ostanejo nekaj več.
Iskrena pohvala in zahvala vsem reševalcem Zdravstvenega doma Šmarje pri Jelšah – za njihovo predanost, strokovnost, človečnost in delo, ki vsak dan tiho rešuje življenja.