Ganljive besede učiteljice iz Maribora so zadele tisoče ljudi: spomnila je na otroke, ki se borijo tiho, brez medalj, brez aplavza in pogosto brez priznanja.
Ob koncu šolskega leta se po spletu širi zapis, ki je mnogim staršem, učiteljem in mladim zadel naravnost v srce.
Ne govori o odličnjakih.
Ne govori o zmagovalcih tekmovanj.
Ne govori o tistih, ki ob koncu leta stojijo v prvi vrsti, prejemajo pohvale, priznanja in aplavze.
Katarina Goričan | FOTO: Pokukaj24.si / DALL·E / Facebook
Govori o tistih drugih.
O učencih, ki leto končajo tiho. O tistih, ki se borijo z anksioznostjo, ADHD-jem, avtizmom, družinskimi ranami, žalostjo, nemirom, notranjimi bitkami in občutkom, da jih nihče zares ne vidi.
Ganljiv zapis je napisala Katarina Goričan, profesorica likovne umetnosti na Tretji gimnaziji Maribor. Njene besede so hitro dosegle številne ljudi, ker so odprle vprašanje, ki ga šolski sistem prepogosto potisne na stran: ali v šoli res vidimo samo rezultate – ali vidimo tudi človeka?
Profesorica je spomnila, da se za marsikatero dvojko ali trojko skriva več poguma, kot ga drugi pokažejo pri petici. Da nekateri otroci ne potrebujejo samo ocene, ampak nekoga, ki jih vpraša: “Kako si?”
In ravno to naj bi bil njen način dela.
Dijaki naj bi v njen kabinet pogosto prihajali ne zaradi ocen, ampak zato, ker ji zaupajo. Ker pri njej očitno ne najdejo samo profesorice, ampak odraslo osebo, ki jih zna poslušati, začutiti in vzeti resno.
To je v času, ko so mladi pogosto prepuščeni pritiskom, primerjavam, številkam in hladnemu sistemu, redko.
Goričanova naj bi vsako leto ob koncu pouka dijakom anonimno ponudila vprašalnik: kako doživljajo njen način poučevanja, kaj bi spremenili in ali jih je pri čem spodbudila. Letos so bili odzivi še posebej ganljivi.
Katarina Goričan | FOTO: Pokukaj24.si / DALL·E / Facebook
Kot je zapisala, jih bo objavila, ker dajo misliti – o tem, v kako hladnem svetu živimo in kako zelo mladim pomeni, da jih nekdo vidi, sliši, začuti in ima rad.
To je zapis, ki bi ga moral prebrati vsak starš, vsak učitelj in vsak učenec, ki ima občutek, da ni dovolj dober samo zato, ker ni med najglasnejšimi, najuspešnejšimi ali najbolj nagrajenimi.
Profesorica, ki najprej vpraša: Kako si?
Katarina Goričan je profesorica likovne umetnosti na Tretji gimnaziji Maribor, kjer dijake poučuje že več kot 20 let. A njen poklicni svet ne obsega le učilnice – je tudi naturopatinja, ki z naravnimi pristopi pomaga ljudem do boljšega počutja in zdravja.
V zasebnem življenju je mama 17-letnega gimnazijca, za katerega pravi, da je fant z veliko začetnico; fant, ki blesti na mnogih področjih, a ga odlikujeta predvsem izjemno čuteče srce in pripravljenost pomagati sošolcem.
Goričanova je tudi športnica in velika zagovornica naravnega, zdravega življenja, usklajenega z ritmi narave. Tudi pri svojem pedagoškem delu najprej vpraša dijake, kako se počutijo, kaj jih teži in kaj doživljajo – šele nato pridejo na vrsto snov, podatki in ocene.
Verjame v moč pristnega stika in globljega razumevanja mladih, ki jih skuša slišati, začutiti in opolnomočiti – tudi takrat, ko jim ne gre najbolje.
Njen pristop je za mnoge dijake tisto, kar šolo dela človeško.
To je njen zapis:
“Dragi Jan, Ema, Luka in vsi vi, neopaženi učenci, ki leto za letom ostajate v senci pohval, ploskanja in slavljenja odličnjakov in zmagovalcev tekmovanj. Tiho se borite s svojimi tesnobami, stiskami, boji, včasih prejočete noči, a vas ob koncu šolskega leta prav nihče ne pohvali, objame in podpre…
Dragoceni Jan, fant z Aspergerjevim sindromom, ti ne veš kako zelo te občudujem v tvojih zmagah, ki drugim nič ne pomenijo. Tvoj svet je preplavljen z zvoki, svetlobami in dražljaji, ki te ohromijo. Vsak dan zbiraš pogum, da sedeš v hrupno učilnico, kjer se trudiš razumeti snov, ki drugim teče kot voda. Tvoja strast do astronomije gori v tebi, ure in ure prebiraš o zvezdah, a v šoli tvoj trud bledi ob dvojkah, ker ne zmoreš hitro pisati ali slediti hitrim navodilom. Tvoj pravilen odgovor je vreden več kot zlata medalja!
Ljuba Ema, izgubila si mamo in sedaj doma nimaš miru, urejenega kotička za učenje, niti tople besede staršev, tvoj svet so žalost in skrbi, a se kljub temu boriš in vsaka tvoja trojka je zmaga, ki je vredna vseh pohval!
Vztrajni Luka, ki z ADHD loviš razpršene misli kot metulje, ki jih ne moreš in ne moreš ujeti. Ne zmoreš mirno sedeti v učilnici, tvoje roke in noge so v nenehnem gibanju, glava pa polna idej, ki se razbežijo, preden jih lahko zapišeš. Učenje je zate boj, zapomniti si formulo ali pesnitev je kot plezanje na vrh, a vsaka tvoja dvojka ali trojka je dokaz, da si osvojil goro, ki je drugim nevidna. Tvoje oči se zasvetijo od ponosa, a trenutek mine brez pohvale, brez priznanja, brez ploskanja.
Vaš trud, vaši koraki, majhni, a tako mogočni, so videni nam, čutečim učiteljem, ki ste nam še kako vredni in dragoceni! Niste vredni zaradi ocen ali priznanj, temveč zaradi vztrajnosti volje in čutečega srca, s katerim se borite vsak dan. Sijete, tudi če svet okoli vas tega še ne vidi. In mi, ki to opazimo, smo ponosni na vas, prav takšne, kot ste!
Dragi učitelji, če slavimo le tiste, ki blestijo in so najboljši, učence s tem učimo, da je njihova vrednost le v ocenah, medtem ko pogum, vztrajnost in edinstvenost tistih ‘na robu’ tonejo v pozabo. Vsak učenec nosi svoj boj, svojo zmago. Kdaj bomo tudi njih povzdignili in jim dali prostor, da zasijejo??”
Katarina, profesorica na gimnaziji
Zapis je ljudi ganil zato, ker pove nekaj, kar mnogi čutijo, a redko kdo pove na glas.
Šola ni samo prostor ocen. Ni samo prostor spričeval, tekmovanj, točk in priznanj. Šola je tudi prostor otrok, ki se borijo, čeprav njihove bitke niso vidne na plakatih ob koncu leta.
Nek otrok z ADHD-jem morda komaj sedi pri miru, a vsak dan znova pride v razred.
Nek otrok z avtizmom morda komaj preživi hrup, svetlobo in kaos učilnice, a vseeno vztraja.
Nek otrok doma nima miru, topline ali podpore, pa vseeno napiše test, pride k pouku in poskuša zdržati.
In potem ob koncu leta pogosto ne dobi ničesar.
Ne pohvale.
Ne priznanja.
Ne aplavza.
Ne objema.
Zato so te besede tako močne. Ker ne slavijo samo uspeha, ki se vidi navzven. Slavijo pogum, ki se pogosto skriva v tišini.
Morda bi se moral šolski sistem ob takšnih zapisih za trenutek ustaviti in vprašati: koliko otrok smo spregledali, ker niso bili dovolj glasni, dovolj uspešni, dovolj urejeni, dovolj “enostavni”?
Koliko otrok je za svojo trojko premagalo več kot nekdo drug za petico?
In koliko mladih bi danes drugače gledalo nase, če bi jim nekdo pravočasno rekel: “Vidim te. Tvoj trud šteje. Nisi vreden manj.”
Ta zapis ni samo lep zaključek šolskega leta.
Je opomnik, da otroci niso številke v redovalnici.
So ljudje.
In nekateri med njimi največje zmage dosegajo tam, kjer jih skoraj nihče ne vidi.