Slovenska učiteljica izlila svojo jezo in dušo: “To je za vse, ki mi očitajo, da sem spet na počitnicah!”

Neprestano kritizirajo učitelje, prekipelo ji je ! 💔❤️

by Davorin
38 Ogled 2 Čas Branja

Ne dolgo tega se je na Facebooku pojavil zapis slovenske učiteljice, ki se je neposredno odzvala na opazke nekaterih ljudi glede učiteljskega poklica, njihovega dopusta in dela. S svojim iskrenim in duhovitim pristopom je zapis hitro pritegnil pozornost, saj se dotakne pereče teme podcenjevanja učiteljev in njihovih naporov.

Objavo, ki je bila javno deljena, objavljamo spodaj v celoti:


ENA ŠOLSKA

Petek, 3. januar 2025 ob 11.08. Pridem v trgovino, srečam znanko, ki mi takoj navrže:

  • Ooo, a ti pa kar frej?!
  • Ja.
  • Ja sej, šolniki ste itak skos frej.
  • Smo, razen takrat, ko nismo. Sej ti si zgleda tud frej, odvrnem rahlo tečno.
  • Dobr, sam jaz mam dopust …

A jaz sem pa na bolniški? Aja sej res, sej mam še vso od lani … Ne da se mi razlagat, zato ji zaželim srečno in zdravo in jo pobrišem med police.

Za vse tiste, ki mi lani in že letos niste pozabili povedati (in ni vas malo!), kako krasna je moja služba in da bi takoj zamenjali z mano – imam čudovito vest.

Šole mrzlično, z lučjo, na vse pretege iščejo ljudi, ki bi poučevali in vzgajali vaše, naše otroke.

Še posebej zaželeni so naravoslovni profili. Ne rabite strokovnega izpita, niti diplome, magisterija.

Stiska je tako velika, da niti izobrazba ne šteje več.

Rabite pa vse tisto, česar vam univerza ne more dati: veliko srce, jeklene živce in predanost. Dobrodošli v naše vrste.

Imam vas namreč na sumu, da mi malo zavidate.

Pa ne počitnic, ampak to, da grem vsak dan z VESELJEM v službo in da pri svojem delu večino časa uživam kljub sistemskim bedarijam in birokratskim nebulozam.

Ker se veselim otrok in njihovih neverjetnih svetov, ki mi jih je dano srečati. Ne boste verjeli, ampak še vedno svoj poklic doživljam kot privilegij in hkrati veliko odgovornost. In to na glas povem.

Imate prav – ne zamenjam je za nič na svetu tele moje službe v šoli pod gorami.

Torej, dragi sosed, ki mi vedno natančno poveš, koliko je ura, ko po službi parkiram pred hišo, draga sorodnica, ki budno spremljaš dvige učiteljskih plač in se zgražaš nad precenjenostjo našega kadra, draga znanka, ki na moj poklic gledaš kot na največji življenjski spodrsljaj, saj veš, “Those, who can’t, teach,” in mnogi drugi – dobrodošli! Veseli vas bomo.

Vsem sodelavkam in sodelavcem širom šolskega sveta pa želim še večje srce in še bolj jeklene živce. Potrebovali jih bomo …


Zapis je v kratkem času sprožil številne odzive, od pohval, podpore do razprav o vlogi učiteljev v družbi. Mnogi so se poistovetili z učiteljičino izkušnjo in izrazili hvaležnost za predanost ter trud, ki ga učitelji vlagajo v svoje delo.

Priporočamo

Komentiraj

Luč na vaši poti