Vožnja z vlakom Cityjet iz Badna proti Dunaju se je za podjetnika Petra C. (29) spremenila v pravo nočno moro. Moški je imel hudo drisko in je nujno zasedel stranišče za invalide, ker je bilo običajno zasedeno. Ko je sprevodnik zahteval preverbo vozovnice, se je zgodilo nekaj, česar nihče ne bi pričakoval.
Kljub temu da je potnik iz stranišča pojasnil svojo situacijo, je uslužbenec ÖBB od zunaj odprl vrata. Ker je stranišče za invalide večje, je moral 29-letnik vstati, da bi vrata ponovno zaprl. V tem trenutku je stal popolnoma razgaljen pred ostalimi potniki v vagonu.
Moški opisuje trenutek kot izjemno ponižujoč. Trdi, da so ga sprevodniki po dogodku še zmerjali in žalili. Zaradi hude sramote in stresa je vložil pritožbo ter zahteva 2500 evrov odškodnine plus brezplačno letno vozovnico.
Dve povsem različni zgodbi
Po preiskavi avstrijskih železnic (ÖBB) se izjave močno razlikujejo. Sprevodniki pravijo, da so pred vrati čakali več minut, potnika večkrat pozvali in mu naznanili odprtje vrat, ker se je vlak že bližal Dunaju. Eden od uslužbencev naj bi se postavil tako, da je zakril pogled ostalim potnikom.
Potnik te trditve ostro zavrača in vztraja, da so vrata odprli brez pravega opozorila in brez potrebe.
Železnice situacijo priznavajo kot zelo neprijetno, a poudarjajo, da odpirajo zaklenjena stranišča le v izjemnih primerih zaradi suma nepravilnosti ali zagotavljanja reda. Petru C. so ponudili 300 evrov odškodnine in darilni paket kot znak dobrega namena. Ponudbo je zavrnil in zadevo predal policiji.
Meja med redom in dostojanstvom
Primer je sprožil burno razpravo: kako daleč sme iti železniško osebje pri kontroli vozovnic? Sprevodniki imajo resno nalogo – zagotavljati red in varnost. Toda ali je odpiranje straniščnih vrat v takšnem trenutku sorazmeren ukrep?
Dogodek jasno kaže na večji problem: v javnem prometu se pogosto srečujemo z napetostjo med pravili in človeškim dostojanstvom. Včasih rigidno izvajanje postopkov povzroči več škode kot koristi – predvsem v ranljivih situacijah, kot je zdravstvena stiska.
Bralec odnese: naslednjič, ko boste v stiski na javnem prevozu, vedite, da niste edini. In da imajo tudi sprevodniki omejene možnosti – a človeški pristop bi moral biti vedno na prvem mestu.
Primer še ni zaključen. Čaka nas, ali bo avstrijska policija ali sodišče odločilo, kje je meja med službeno dolžnostjo in nepotrebnim poniževanjem.