Učitelji imajo možnost, da učencem bistveno pomagajo pri njihovih pomanjkljivostih in težavah. Konkreten primer je učitelj, ki se je poleg svojega učenca ulegel na tla, da bi mu pomagal. Otroci pogosto pridejo v šolo z določeno prizadetostjo, za katero prvi izvedo učitelji. Od staršev vedno vedo, kako ravnati s takšnim otrokom, pa tudi dela z invalidnimi otroki so navajeni.
Toda drugi otroci včasih nimajo dovolj razuma ali informacij in zato z invalidnimi otroki ne ravnajo prav lepo. V eno osnovno šolo je začel hoditi tudi deček z Downovim sindromom in avtizmom. Njegova mama je že vnaprej obvestila učiteljico in šolo, da ima njen sin včasih stanja, ko protestira, noče narediti ničesar in se obnaša užaljeno. Učitelji tem razmeram niso bili kos, a vedno se je malček na koncu sam odločil za sodelovanje. Velikokrat pa je trajalo zelo dolgo in je učiteljem zmanjkalo potrpljenja. Toda nekega dne se je vse spremenilo.
Nekega dne se je šoli, kjer je hodil tudi deček z avtizmom in Downovim sindromom, pridružil nov podravnatelj. Nihče ni vedel, kaj naj si misli o njem in kakšen je pravzaprav odnos do otrok, vse do nekega dne. Tistega dne se je deček s posebnimi potrebami odločil za svoj dan in se ulegel na tla pred šolo. Vsi drugi so ga samo obhajali, saj so vedeli, da se bo tako fant uprl in bo spet v redu. Ko je podravnatelj to opazil, je prišel do dečka in ga ni prav nič grajal. Namesto tega se je ulegel k fantu in ga vprašal, kako je.
Zahvaljujoč dejstvu, da se je podravnatelj z dečkom začel pogovarjati iz iste pozicije, se je mladenič zelo hitro pomiril in situacijo obvladal veliko bolje kot sicer. Boljšega podravnatelja si šola ne bi mogla želeti.