Matjaž Merkužič, poveljnik v Centru za zaščito in reševanje Domžale, je na otok prišel z življenjsko sopotnico Špelo. Potem je 10. septembra med Ložišćem in Bobovišćem zagorelo. Ogenj je v naslednjih dneh požrl okoli 5.000 hektarjev borovega gozda, makije in nizkega rastja, ogrozil Milno, zaliv Osibova in turiste. Na terenu je bilo več kot 250 gasilcev.
Merkužič ni ostal na brisači.
»Gasilec si, ne glede na to, ali si v drugi državi ali na dopustu,« je za hrvaški Index povedal slovenski poveljnik. Svojo opremo, ki jo ima vedno s seboj, je tokrat uporabil za hrvaške kolege. Štiri najtežje dni je spal le po nekaj ur. Ko so prišli v Ložišća, je ogenj že šel proti naselju.
»Ne vem, s katerimi besedami opisati, kaj se je dogajalo na terenu. Bilo je grozno in moral sem iti z njimi. Nisem jih mogel pustiti.«
Obramba zaliva Osibova je bila ena najtežjih točk: pred ognjem so morali zavarovati tudi več sto turistov. Posebej se je izkazal pri zaščiti samostana v Blaci, kulturnega spomenika, do katerega je bilo treba hoditi kilometre. Kolegi pravijo, da je prevzel najtežje breme – črpalko.
Gasilec Ivica Tanjić – Crni ga je videl, ko si je sezul škornje. Na obeh nogah sta bila velika krvava žulja. Škornje si je spet obul in šel naprej.
Poveljnik operativnega območja Brač, Nikola Martinić – Dragan Peruzzo, pravi, da česa takega v 20 letih kariere še ni doživel. Za slovenskim gasilcem pa je stala še ena stvar: morala.
»Če je on tukaj, moram biti tudi jaz tukaj.«
»Zaradi njega sem bil boljši, hitrejši in močnejši.«
To ni naključni turist z gasilsko jakno. Brač obiskuje že približno deset let. Z gasilci iz Supetra ga veže prijateljstvo. Partnerica Špela je dopust preživela brez njega. Skrbelo jo je, pravi, a je vedela, da gasilci pazijo drug na drugega. In da je nanj ponosna.
Na koncu ni bilo smrtnih žrtev. Veliko hiš so obvarovali. Požar so po devetih dneh lokalizirali. Merkužič pa z otoka ne odnese samo izkušenj. Po vsaki intervenciji s požarišča vzame kamen. Majhen spomin na ljudi in na tisto, česar se z dopusta ne da izbrisati.
Na Braču je postal skoraj domačin. Celó navijač Hajduka. »Tukaj niti ne morem navijati za koga drugega, takoj bi končal v morju,« se je pošalil.