Nobena sramota ni na človeku, ki nosi oblačila brez pečata prestižnih blagovnih znamk. Prava sramota je drugje – tam, kjer bogastvo postane razlog za zvišenost, aroganco in ošabnost – tam kjer po etiketah merijo vrednosti človeka.
Življenje nas vsak dan uči. Včasih so najdragocenejše lekcije skrite v najbolj preprostih trenutkih:
Mama, ki otroku da denar le za eno pecivo – ni slaba.
Če si komu odprl srce in povedal vse, kar si dolgo nosil v sebi – to ni slabost, ampak pogum.
Če napišeš napačen stavek – nisi neumen. Če nisi končal faksa – nisi manj vreden. Če sediš doma brez službe – nisi len.
Če se tvoj pogled včasih usmeri v tla – to še ne pomeni, da si slab ali poražen.
Prava sramota ni v tem, kaj imamo oblečeno, ampak v tem, kako gledamo na druge:
Sramota je, če se posmehuješ nekomu in pomiluješ tistega, ki ni bil enakih možnosti kot ti.
Sramota je obsojati ali pa obrekovati človeka, ki ga sploh ne poznaš.
Sramota je biti od zunaj uglajen, znotraj pa pokvarjen in zvišen.
Na koncu ne šteje, kaj imaš oblečeno, ampak kdo si. Lahko imaš na sebi najdražje blagovne znamke – a če v sebi nimaš poštenosti, spoštovanja in sočutja, si… nič.
Ljudje smo pogosto prehitri pri sodbah. A če tvoje srce zna biti tiho, ko je treba poslušati, in nežno, ko je treba pomagati – potem si bogatejši od tistih, ki na sebi nosijo zlato.
Ker če nimaš tistega najosnovnejšega – človeškosti, poštenosti in sočutja – potem, ne glede na vse, kar imaš… si v resnici – nič.