Donna Penner iz Kanade je doživela grozljivo izkušnjo, ko je prišla iz narkoze med operacijo. Pravi, da bolečina, ki jo je doživel, ni bila kot nobena druga.
Med anestezijo bolniki dobijo močna zdravila, kot je ketamin, splošni anestetik s precejšnjim lajšanjem bolečin. Ob tem uporabljajo tudi zdravila, ki preprečujejo gibanje mišic. Na žalost v Pennerjevem primeru splošna anestezija ni delovala, je pa zdravilo za preprečevanje gibanja mišic. Zaradi tega je na operacijski mizi doživela pravo nočno moro. Leta 2008 je Donna šla na laparoskopijo, potem ko je med menstruacijo močno krvavela. Za poseg se običajno naredi majhen rez na trebušni steni, zato se zrcaljenje običajno opravi v splošni anesteziji.
V pogovoru za BBC je ženska povedala, da je najprej zaspala in ko se je zbudila, je mislila, da je poseg končan. »Vendar se je vse spremenilo po nekaj sekundah, ko sem zaslišala glas kirurga. V nekem trenutku je rekel: Rabim skalpel,« je povedala Donna, ki se zaradi paralizirajočih zdravil sploh ni mogla premakniti, da bi zdravnikom dala vedeti, da je še vedno z njimi. »Zgrabila me je panika. Nisem mogla verjeti, da se to lahko zgodi. Tako sem čakala nekaj sekund, potem pa sem začutila, da je zdravnik naredil prvi rez. Nimam besed, s katerimi bi opisala bolečino – bilo je grozno.” Donna pravi, da zaradi paralizirajočih zdravil ni mogla niti jokati. »Čutila sem, kako premika moje organe, ko me je pregledoval. Slišala sem ga reči: Poglejte slepič, zelo je lep in rožnat, debelo črevo je dobro, jajčniki so dobro,« je pojasnila ženska.
Pregled je trajal približno 90 minut, bolečina pa je bila le polovica problema. Donna je bila zaradi paralizatorjev priključena na ventilator, in ko je v nekem trenutku končno lahko premaknila jezik, je poskušala pritegniti pozornost zdravnikov. Vendar pa je anesteziolog menil, da so učinki anestetika skoraj popolnoma izzveneli, zato je ženi iz ust izvlekel ventilator. “Ležala sem tam in razmišljala:” Zdaj sem res v težavah. V duši sem se že poslovila od družine, ker si nisem mislila, da bom preživela. In potem nisem mogla dihati,« se je spominjala Donna, ki je takrat doživela zunajtelesno izkušnjo – v operacijski sobi je še vedno slišala glasove okoli sebe, a se je zdelo, da prihajajo od nekje daleč.
»Strah je izginil, prav tako bolečina. Začutila sem čudno toplino in se počutila varno. In instinktivno sem vedela, da nisem sama. Čutila sem, da je nekdo poleg mene,« je povedala. Medtem so zdravniki ugotovili, kaj se dogaja, in začeli žensko oživljati. Ko je Donna prišla k zavesti, je kirurgu razložila, kaj se je zgodilo. »Rekla sem mu: bila sem budna, čutila sem, da so me razrezali. Ob tem so se zdravniku oči napolnile s solzami, prijel me je za roko in rekel: Zelo mi je žal.« Donna je potrebovala leta, da je predelala travmo, ki jo je doživela. Devet let po tem, kar se je zgodilo, je sprejela potrebne pravne korake, da bi dobila odškodnino od bolnišnice, a samo to ni bilo dovolj.
»Bila sem precej uničena. Vsekakor se ti maščuje. Toda pogovor o tem je zelo pomagal. Čez čas sem lahko povedala svojo zgodbo. Tu ne gre za obtoževanje nikogar. Želim, da ljudje razumejo, da se to lahko in včasih tudi zgodi. Želim opozoriti na to in pomagati, da se iz te grozljive izkušnje izcimi nekaj dobrega,« je dejala Donna.