Tri leta so sprevodniki mahali dekletu, ki se jim je nasmehnilo iz bližnje pisarne. Nekega dne so v praznem oknu zagledali napis.
Ko je pisarna Briane Hefley Shepard spremenila lokacijo, je ugotovila, da eno od oken gleda na železniške tire. Brianina nekajletna hčerka se ga je razveselila. Vsak dan je deklica stala pri oknu in mahala mimoidočim vlakom. Po nekaj dneh so sprevodniki opazili svojo malo oboževalko, ji začeli mahati in se smehljati. Ko se je vlak približal lokaciji pisarne, so sprevodniki zažvižgali in deklica je stekla k oknu, da bi pomahala svojim prijateljem.
Žal je po treh letih napočil čas za prvi šolski dan. Brianina hčerkica ni mogla več pomahati sprevodnikom, čeprav so še vedno žvižgali in mahali proti praznemu oknu. Potem se je ženska odločila, da na velik list papirja s flomastrom napiše “Začela je hoditi v šolo!” Briana ni bila prepričana, ali bo kdo lahko prebral sporočilo, ki ga je objavila v oknu, vendar je upala, da bodo sprevodniki razumeli odsotnost dekleta. Nekega dne je na vrata pisarne potrkal neznanec. Ko je Briana odprla vrata, je bil eden od sprevodnikov, ki je vsak dan mahal njeni hčerki. Možakarja je zanimalo, kaj se je zgodilo s svetlolaso deklico, ki jim je polepšala vsak delovni dan .
Sprevodniki niso mogli prebrati napisa, ki ga je objavila Briana, vendar so pravilno sklepali, da je Briana šla v šolo, želeli so se le prepričati. Moški je materi povedal, da vsi sprevodniki obožujejo njeno hčerko in da je kot žarek veselja, ki jim je polepšala vsak delovni dan. Nato je sprevodnik povedal, da so njegovi sodelavci punčki zelo želelijo kupiti darilo za rojstni dan, vendar ne vedo, ali bi se njena mama strinjala.
Žensko je obnašanje sprevodnikov tako ganilo, da ni mogla zadržati solz. Njihovo obnašanje mi je povrnilo vero v nesebično dobroto ljudi. To je eden tistih trenutkov, ki jih ne bom nikoli pozabila. – je zapisala Briana.