Krumšove počitnice, noč čarovnic, Trubar, okostnjaki…
Ksenija v svojem razmisleku piše o tem, kako bomo v teh dneh prepletli dva popolnoma različna svetova – enega slovenskega in enega tujega. Kmalu je tu Halloween, praznik, ki smo ga pri nas napačno prevedli kot Noč čarovnic. Pravzaprav gre za “All Hallows’ Eve” – predvečer dneva vseh svetih, zato je izraz Noč čarovnic v bistvu precej slab prevod.
Razmišljam o tem, kako bomo v teh dneh prepletli dva popolnoma različna svetova – enega slovenskega in enega tujega, piše Ksenija Fister Horvat. Kmalu je noč čarovnic, nato pa dan reformacije, ki ima za nas Slovence velik pomen. In vendar se zdi, da dan reformacije vse bolj tone v pozabo, saj ga prekrivajo duhovi, okostnjaki, buče in čarovniške kape.
Vidim čar in privlačnost noči čarovnic, še posebej za otroke – maskiranje, sladkarije, zgodbe o duhovih. Ampak ne morem si kaj, da ne bi pomislila na to, kako smo skoraj nehote začeli dajati prednost nečemu, kar izhaja iz popolnoma druge kulture, medtem ko sami pozabljamo na praznik, ki je tako močno zaznamoval naš narod.
Ko pomislim na dan reformacije, pomislim na Primoža Trubarja, človeka, ki je s svojo vizijo in voljo izrisal prvi pomemben korak v razvoju slovenskega jezika in narodne zavesti. Njegova dela, zlasti “Katekizem” in “Abecednik,” sta bila prva slovenska knjiga in učbenik – nekaj, kar nam je omogočilo, da smo začeli zapisovati in brati svoj jezik. Reformacija je Slovencem prinesla občutek pripadnosti, začetke kulturnega in narodnega prebujenja. To je čas, ko smo se začeli zavedati, da smo kot narod nekaj posebnega in da nas druži jezik, kultura, dediščina. Ali občutimo to vsi?
Noč čarovnic je zanimiva, morda celo zabavna, še posebej v tem, kako ustvarjalno znamo okrasiti domove in se preoblačiti, ampak obenem mi nekaj manjka.
Otroci danes vedo vse o okostnjakih, pajkovih mrežah in bučah, a koliko od njih ve, kdo je bil Trubar ali zakaj imamo dan reformacije? Tega v medijih skorajda ni ali pa je omenjeno zelo skopo. Zdi se, da manjka tistega ponosa, tiste zgodbe o nastajanju slovenske knjige, ki je vse prej kot nekaj dolgočasnega in oddaljenega. Če ne bi bilo reformacije, kdo ve, kako bi se razvijala naša kultura in kako bi ohranili slovensko identiteto.
Razumem, da se kultura skozi čas spreminja, in tudi sama se rada poveselim ob “noči čarovnic”. Morda nas ta praznik povezuje z neko širšo, globalno kulturo, z nečim, kar je del sodobnega sveta. Hkrati pa me skrbi, da s tem izgubljamo del naše zgodovine in kulture, ki nas je oblikovala. Da postajamo narod, ki praznuje tuje praznike in pozablja lastne korenine, ki niso nič manj zanimive in pomembne.
Na koncu ne gre za to, da bi obsojala noč čarovnic ali želela ukiniti zabavo, ki jo ta prinaša. Gre zgolj za premislek, kaj nas dela to, kar smo. Da se spomnimo, da imamo kot narod svojo dediščino, da imamo dan reformacije, praznik, ki ni nič manj pomemben in zanimiv kot kateri koli drugi.
Pomembno je, da otrokom pustimo prostor za noč čarovnic, obenem pa jim pokažemo, da je tudi slovenska kultura vredna spomina in praznovanja. Da ob Trubarju, ki nam je dal temelje slovenskega jezika, začutijo enako spoštovanje, kot ga imamo do globalne zabave, kot je noč čarovnic. V teh dneh lahko vsakdo premisli, koliko prostora pušča za oboje – za malo tujega veselja in za domačo zgodovino, na katero smo lahko ponosni.
(Besedilo je prispevek Ksenije Fister Horvat)