Ko sva podpisala pogodbo za montažno hišo, sva imela v glavi preprosto računico. Parcela je bila že najina. Ostane še cena s papirja, približno 10.000 € za komunalni prispevek, vodovod in elektriko – in potem notranja oprema, okolica, garaža, terasa.
Danes, ko sva seštela vse, kar sva do zdaj dejansko plačala, sva oba utihnila.
Cena na pogodbi ni cena, s katero vstopiš v svoj novi dom. To je prva stvar, ki bi jo danes povedala vsakemu, ki še samo listá kataloge.
View this post on Instagram
1. V proračun bi dala precej več rezerve
Najbolj sva podcenila vse, kar ni »hiša«. Papirje. Teren. Priključke. Ljudje, ki pridejo z merilnim kolesom, žigom in računom.
Nabralo se je: gradbena cesta, geomehanska poročila in geomehansko mnenje, geodetski posnetek, izbrisi služnosti, bonitetne točke, notarski stroški, elaborat, varnostni načrt gradnje, zakoličba hiše, nadzornik, cenitev parcele za kredit, gradbeni indeks, temeljna plošča, komunalni prispevek,čistilna naprava, dodatna dela pri hiši, priklop elektrike (kabel in omarica), priklop vodovoda … in še stvari, ki ju na začetku sploh nisva imela v mislih.
View this post on Instagram
V Sloveniji komunalni prispevek za enodružinsko hišo ni ena številka – po občinah se giblje od nekaj tisoč do več kot 20.000 €. Temeljna plošča, ki pri montažni gradnji običajno sploh ni v pogodbi proizvajalca, hitro pade v razpon 13.000–20.000 €. Projektna dokumentacija, geodezija in soglasja pa niso »drobnež«, ampak tisoči.
View this post on Instagram
Midva sva računala na tistih deset tisočakov. Končni seštevek dokumentacije in priprave parcele nama je naredil tisti hladni tuš iz podnaslova.
Če danes spet začenjam: ne gledam cene na pogodbi. Gledam, koliko me bo stalo, da bom sploh smela vstopiti noter.
K ceni hiše iz pogodbe sva do zdaj doplačala približno 50.000 €. In to brez notranje opreme. Brez ureditve okolice.
View this post on Instagram
2. Odločitve bi sprejemala počasneje
V času vzorčenj smo dobili četrtega družinskega člana. Dvoletnica. Novorojenček.‘‘ In hkrati stene, keramika, barve, okna, vrata, postavitev sob.
Odločitev pri gradnji je preveč za en popoldan. In preveč za možgane, ki ponoči vstajajo k otroku.
Podjetju Rihter, pri katerem midva gradiva montažno hišo, sva še vedno hvaležna, da so vzorčenja prilagodili nama – ne obratno. Ampak danes vidim, da sva kakšen detajl zaprla prehitro. Ne zato, ker bi bila hiša slaba. Zato, ker sva takrat mislila, da mora odgovor pasti takoj.
FOTO: Osebni arhiv / realna_pot_do_hise
Če šele gradiš: vzemite si noč. Tudi če vas nekdo gleda čez mizo in čaka.
Kaj bi izbrala drugače, se bo verjetno pokazalo šele, ko bomo v hiši dejansko živeli. In to je v redu. Hiša ni Instagram story. Hiša je jutranja kava čez pet let.
View this post on Instagram
3. Prej bi se sprijaznila, da ne gre vse po načrtu
Na čakanje sva bila pripravljena. Najbolj na gradbeno dovoljenje.
Potem pa obrat. Od marca do novembra sva zbirala mnenja in papirje za vložitev. Ko je bila vloga končno notri, sva gradbeno dovoljenje dobila v treh tednih. To je bilo prijetno presenečenje.
Nato spet čakanje: PZI, načrti za temeljno ploščo. Vmes sneg, ki je ustavil dela. In potem, od 8. aprila naprej, vse naenkrat zelo hitro. Hiša raste. Parcela, ki je bila še včeraj samo zemlja, ima obris doma.
Gradnja je čakanje, zaplet, potem sunkovit preskok. Naučiš se, da vsega ne moreš držati v Excelu. In da sneg, referent in dobavitelj niso tvoj osebni načrt.
FOTO: Osebni arhiv / realna_pot_do_hise
4. Bolj bi uživala v procesu
Čas res prehitro mine.
Danes gledava hišo in si težko predstavljava, da je bila še pred kratkim samo parcela. Medtem ko sva preštevala račune in čakala papirje, je otrok zrasel. In midva sva se spremenila v ljudi, ki znata čakati.
Če tudi vi gradite, prenavljate ali o hiši šele razmišljate – in potrebujete konkreten nasvet iz najinih napak, ne iz brošure – sva odprta. Sledite nama na Instagramu @realna_pot_do_hise. Tam peljeva naprej: realni stroški, odločitve, zamude in končni dom.
FOTO: Osebni arhiv / realna_pot_do_hise
Štiri stvari, ki bi jih naredila drugače: več rezerve, počasnejše odločitve, manj iluzije o nadzoru – in več pogledov skozi okno, dokler je tam še samo oder in blato.
Ker ko bo hiša končana, teh mesecev ne dobiš nazaj.