Igrali smo se gumitvist, skrivalnice, duhove, med dvema ognjema, vrteli hula hop obroč, se igrali s plastičnimi pištolami, risali po asfaltu …
FOTO: WEB
Pustili so nas ven, da se igramo pod enim pogojem – da se vrnemo na kosilo ali večerjo … ali takrat, ko se stemni.
Pogosto smo namesto kosila kot svojo “obveznost” prosili, da nam namažejo kruh, ki smo ga potem jedli z umazanimi rokami, vendar to nikogar ni motilo.
Vozili smo se s kolesi, se igrali v peskovniku, metali frnikole …
Igrali smo se na dvoriščih, na ulici, v naravi – ne pred računalnikom.
Padli smo, se ranili, zlomili kosti, izgubili zobe, vendar nikoli ni bilo nobenih pritožb zaradi teh incidentov.
Nihče ni bil kriv … Samo mi. In zaradi tega smo včasih dobili tudi kakšno “vzgojno”, čeprav nismo bili ničesar krivi.
S kolesom ali peš smo odšli k prijatelju, potrkali na vrata ali pa preprosto vstopili nenapovedano.
Vrata doma se pogosto niso zaklepala, zato smo se lahko brez strahu vrnili domov.
Zbirali smo značke, serviete, žvečilne gumije, slike živalskega kraljestva, Kinder jajčke, Pez bombone, ovitke od čokolad, ki smo si jih potem izmenjevali s prijatelji za tiste, ki so nam manjkali.
Otroci so se v avtomobilu vozili brez varnostnih pasov in zračnih blazin.
Naše gugalnice so bile pobarvane s sijajnimi barvami na osnovi svinca in nihče ni bil posebej zaskrbljen zaradi tega.
Ko smo se vozili s kolesom, nismo imeli čelad, niti ščitnikov za kolena ali komolce.
Pili smo vodo iz vodnjaka na dvorišču ali tam, kjer smo jo našli – ni bilo plastenk vode za pitje.
Več ur smo izdelovali vozove iz zabojev, desk in cevi, nato pa se spuščali z vrha hriba … kjer smo se hitro spomnili, da nimamo zavor.
FOTO: WEB / Upscale Pokukaj.si / DALL·E
Po nekaj padcih smo našli rešitev problema – zaustavljali smo se s trkom v drevo ali v kup zemlje.
V tistem času ni bilo tako gostega prometa.
Jedli smo vse, kar je prišlo … srkali smo omake, vendar nismo imeli težav s težo, ker smo ves dan tekali, skakali in se igrali.
Cela Coca Cola se je razdelila med vse. Ko smo imeli dovolj denarja, smo si lahko privoščili veliko – litrsko.
Vsi smo pili iz iste steklenice in nihče ni umrl.
Nismo imeli mobilnih telefonov. Pisma so se pošiljala po pošti.
Srečevali smo se osebno, ne virtualno.
Nismo imeli mobilnih telefonov, iPhonov, igralnih postaj, mp3 predvajalnikov, Nintendo 64, Xboxov, video iger, številnih kanalov na televiziji, domačega kina, klepetalnic, digitalnih fotoaparatov, interneta, MSN-ja in Facebooka …
Pisma in razglednice so se pošiljale po pošti, fotografiranje pa je bil poseben dogodek.
Na ta dan smo oblekli najlepše obleke in nove sandale, potem pa čakali dva tedna, da so se slike razvile.
Lepota je bila v negotovosti, v pričakovanju.
FOTO: Bilo je nekoč / Facebook
Moderna možnost “brisanja” fotografij ni obstajala.
Imeli smo prave, iskrene prijatelje.
Nekateri niso bili dobri v šoli. Če se niso učili, so morali preprosto ponavljati razred.
Nihče ni takoj šel k psihologu ali pedagogu.
Ponavljali so leta in leta, dokler niso znali dovolj.
Imeli smo svobodo uspeha in neuspeha, imeli smo odgovornost … In naučili smo se izbrati.
Imeli smo tako “malo”, vendar smo bili tako zelo srečni.
FOTO: WEB