Njeni otroci bodo še kako ponosni nanjo.
Leta 2015 je bila družina Oksane in Sergeja iz Ukrajine povsem običajna: ljubeč par in njuna hčerka Alice. A življenje jim je kmalu obrnilo popolnoma novo stran.
Ultrazvok, ki je spremenil vse
Na rutinskem pregledu je zdravniška ekipa razkrila neverjetno novico – pričakovala je kar petorčke!
Rojstvo naravnih petorčkov je izjemno redek pojav, ki se zgodi približno enkrat na 85 milijonov nosečnosti. Zdravniki so Oksani predlagali selektivni poseg, a ona se je odločila zaupati Bogu:
“Rodila bom vse otroke, ki mi jih Bog nameni,” je povedala.
Ko so se rodili David, Denis, Vlad, Saša in Daša, je bil to dogodek, ki je odmeval po vsej Ukrajini. Družino je obiskal celo takratni predsednik Petro Porošenko, ki jim je podaril avtomobil, ki ga še danes uporabljajo.
Oče je odšel – ona pa je ostala močna
Mož Sergej se je kmalu po rojstvu otrok dokončno poslovil in se odpovedal vsakršni odgovornosti. Oksana je ostala sama – s šestimi otroki, brez pomoči in brez možnosti za počitek.
“Če nimaš denarja, pridi in pomagaj pri otrocih,” mu je še ponudila.
A ni se več vrnil.
View this post on Instagram
Vojna jih je pognala na pot – in našli so mir v Sloveniji
FOTO: Tatjana Splichal
Zatem pa nova preizkušnja: vojna v Ukrajini.
Oksana je ob bombnih napadih, spanju po hodnikih in stalnem strahu za otroke sklenila, da mora ukrepati. S pomočjo prijateljev in Škofijske Karitas Celje je skupaj z otroki in mamo našla varno zatočišče v vasici pri Šentilju.
“Nočem, da moji otroci umrejo v vojni,” je povedala pogumno in odločno.
Otroci so se šolanja vključili že teden dni po prihodu, Oksana pa se zdaj znova bori za preživetje – razmišlja, kako poskrbeti za družino, kje poiskati delo in obnavlja svoj blog, ki jo je v preteklosti preživljal.
View this post on Instagram
Še leto ni minilo…
A ne – danes je natanko leto dni, odkar smo v Sloveniji prejeli začasno zaščito.
Zakaj prav Slovenija? Pogosto mi zastavijo to vprašanje, zato bom zdaj tudi zapisala. Ko smo odhajali iz Portugalske, nismo izključevali možnosti, da se bomo morda morali vrniti, a obenem smo iskali tudi druge možnosti.
Ena od teh možnosti je bila Avstrija, kamor naju je vabila prijateljica, ki je tam že od začetka vojne.
Ker pa sva se odločila, da bova potovala z avtomobilom in ne z letalom, je bilo do Avstrije bistveno lažje priti kot do Portugalske.
A avtomobil je začel delati težave skoraj takoj, in ko so me na meji Madžari zavrnili, nisem več vedela, kaj naj storim. (Vse sem takrat delila le v “storyjih”, ampak bilo je noro. Morda ne tako kot na začetku vojne, a vseeno nekaj, kar se vtisne za vse življenje.)
Takrat sem našla pismo Ukrajinke, ki dela v Karitasu Slovenije, s ponudbo za bivališče. Zame je bilo to kot odgovor na molitve.
In tako smo se pred enim letom znašli blizu avstrijske meje, a na slovenski strani.
To je bila najboljša možnost, kar bi jo lahko imeli.
Za nas je zdaj to najudobnejša država.
Od takrat sem izvedela, da je bila Slovenija nekoč del sovjetskega bloka, a zdaj živi po evropskih standardih (in ji je uspelo).
Ja, marsikaj je podobno kot v Ukrajini – še posebej v primerjavi s Portugalsko, kjer je vse povsem drugače – a hkrati tudi veliko razlik.
Upam, da bom lahko v naslednjih objavah napisala še več 🤗
Mama, šoferka, kuharica… in zdaj tudi blogerka!
Pred vojno so jo podpirala tudi velika podjetja, kot je L’Oréal, a so zaradi vojne pogodbe prekinili. Kljub temu Oksana nadaljuje – vsak dan znova. Na družbenih omrežjih ima že preko 100.000 sledilcev, njeni otroci pa občasno sodelujejo tudi v oglasih.
Prava junakinja – navdih mnogim
Oksana je danes simbol neustavljive vere, materinske ljubezni in človeške vztrajnosti.
“Če ne bi bilo otrok, bi morda trpela zaradi njegovega odhoda. Tako pa nimam časa za žalost – imam preveč ljubezni, ki jo moram dati,” pravi.
Ganljiva zgodba o veri, vztrajnosti in pogumu
Oksanina zgodba ni samo o tem, kaj pomeni biti mama – je zgodba o moči, ki jo premore srce, ko se odloči, da ne bo nikoli odnehalo.
To je resnična moč.