Starec je prišel živet s svojim sinom in njegovo družino. Ni imel več nikogar, ki bi skrbel zanj, razen njih. Njegove roke so bile že šibke in tresoče, njegov vid je bil slab in njegova hoja je bila negotova.
Vsak dan sta zakonca in njun štiriletni sin jedla za skupno mizo. Pridružil se jim je dedek. Vendar so mu šibke in tresoče roke včasih povzročale težave. Hrana mu je padla z žlice na tla, včasih je polil kozarec mleka in polil prt ali pomotoma razbil poln krožnik. To je njegovega sina vedno bolj jezilo. Dokler nekega dne ni rekel: “Nekaj moramo narediti glede tega. Res imam dovolj! Na tleh je še hrana, razlito mleko, da o njegovem zoprnem cmokljanju med jedjo niti ne govorim. “
Tako sta se zakonca dogovorila, da bosta za dobro vseh pripravljala hrano za dedka na majhni ločeni mizi v kotu sobe. Tam je večerjal in kosil sam, medtem ko je njegova družina jedla skupaj. Ko mu je dvakrat pomotoma padel krožnik, so mu začeli dajati hrano v leseni skledi. Če je kdo slučajno pogledal dedka med jedjo, je lahko videl solze v njegovih očeh. Čeprav je imel družino, je bil ves čas sam. Od njih je slišal le nenehne očitke in zbadajoče besede, ko so mu vilice padle na tla ali ko je kaj polil. Štiriletni deček je vse skupaj nemo opazoval. Nekega večera je oče opazil svojega sina, ki je sedel na tleh in se igral s kosom lesa, kot bi nekaj delal. “Kaj počneš, srček?” je z nasmehom radovedno vprašal oče.
Deček se je za trenutek pustil izvleči iz igre in odgovoril: »To je skleda za tebe in mamico, ko bom velik,« se je nasmehnil in nadaljeval z delom. Starši so bili osupli. Izreči niso mogli niti ene besede. Solze so jima tekle po licih in čeprav nista spregovorila niti besede, sta oba vedela, kaj morata storiti. Dedkov stol so spet postavili za družinsko mizo in ga nikoli več niso pustili samega. Jedel je s svojo družino do svoje smrti. Niti moški niti ženska se nista pustila razburiti zaradi padle vilice ali politega mleka po tleh. Spoznali so, da je tudi to naraven del življenja.
Otroci so zelo dojemljivi. Njihove oči vedno gledajo, njihova ušesa poslušajo in njihov um ustvarja sporočila, ki si jih zapomnijo. Poskrbite za svoje starše, posvetite jim čim več časa, saj vam bodo na stara leta namenili ravno toliko časa vaši otroci. Samo vi lahko svoje otroke naučite, kakšen dragocen dar so starši.