Mariborčanka Antonija Javornik, ki se je borila na srbski strani v treh vojnah, je bila 12-krat ranjena in prav tolikokrat odlikovana za izjemen pogum. Postala je tujka z največ prejetimi srbskimi odlikovanji. Njena izjemna zgodba se je začela leta 1908, ko je komaj 15-letna pobegnila v Srbijo k svojemu stricu, oficirju srbske vojske.
Stric Martin ji je pripovedoval zgodbe o srbski kulturi in idealih, ter poudarjal, da tam vlada prava svoboda. Antonijino navdušenje nad Srbijo je postajalo vse večje, in sčasoma so starši razumeli, da je to njena želja. Ko je končno prispela v Srbijo leta 1912, se je njena pot pogumne borke šele začela.
Prva balkanska vojna – bolničarka
Antonija je v prvi balkanski vojni delovala kot bolničarka in hitro postala znana po svoji hrabrosti. Sprejela je novo ime, Natalija Bjelajac, da bi zaščitila svojo družino v Mariboru pred morebitnimi posledicami. Ob koncu vojne, v kateri se je izkazala s pogumnimi dejanji, je prejela prvo medaljo za pogum, medaljo Miloša Obilića.
Evropa pred 1. balkansko vojno
Prva svetovna vojna – veteranka
Leta 1914 je Natalija vstopila v prvo svetovno vojno kot izkušena veteranka. Pogumno se je borila na številnih frontah, vključno s solunsko, kjer je bila večkrat ranjena. Do konca vojne je prejela številna priznanja, med drugim tudi francosko odlikovanje viteza legije časti in ruski red sv. Jurija.
Druga balkanska vojna – borka
V drugi balkanski vojni se je Antonija borila na prvi bojni liniji, in s svojim pogumom je zajela več bolgarskih vojakov ter topove. Njena neomajna volja je navdihnila srbske vojake, ki so jo občudovali kot eno največjih bork za svobodo. Ko je ob koncu vojne obiskala Maribor, se je vrnila kot srbski narednik s številnimi odlikovanji. Njena družina in prijatelji so bili nad njo globoko ganjeni, a Slovenija zanjo ni bila več dom; svojo pravo pripadnost je našla v Srbiji.
“Za slovanske narode sem se borila iz ljubezni”
Antonija je po vojni skromno živela v Srbiji in zavrnila vse možne privilegije, ki bi jih lahko dobila za svoje zasluge. »Nisem želela izkoriščati domovine za osebno korist,« je dejala, saj je svojo borbo dojemala kot dejanje ljubezni do slovanskih narodov. Antonija je ostala skromna vse življenje, kljub svoji slavi in prejetim priznanjom.
Kasneje življenje in trpljenje med drugo svetovno vojno
Med drugo svetovno vojno so jo nacisti zaprli v taborišče Banjica, kjer je preživela devet mesecev. Po vojni se je umaknila v skromno življenje v Beogradu, kjer so jo sosedje poznali kot »Nana«. Antonija Javornik, znana tudi kot Natalija Bjelajac, je umrla leta 1974, pri 81 letih. Pokopana je na beograjskem pokopališču, kjer njen nagrobnik nosi napis: »Narednik srbske vojske Natalija Bjelajac« – zapis, ki ohranja spomin na to neustrašno in izjemno Slovenko.