Obstajajo stavki, ki jih nobena mama ne bi smela nikoli napisati.
Zdravnica Anna Gorbunova, ki dela na otroškem oddelku Klinike za infekcijske bolezni in vročinska stanja UKC Ljubljana, je ob prvi obletnici smrti svojega edinega sina Arsentija objavila pretresljiv zapis o dnevu, ki je za vedno spremenil njeno življenje.
»Jutri zvečer, po 17. uri, bo minilo leto od trenutka, ko sem zadnjič slišala besedo ‘mama’, namenjeno meni …«
Arsentij je bil star skoraj 13 let, ko je 6. septembra 2025 v bližini parka Kodeljevo v Ljubljani umrl v tragični železniški nesreči.
Še nekaj ur prej je bil doma z mamo
Iz njenega zapisa se sestavi boleče običajna slika sobote.
Arsentij in njegovi prijatelji so dopoldne iskali skrit prostor, kjer bi si lahko postavili svojo otroško »bazo« oziroma kočo. Našli so ga v bližini železniške proge pri Kodeljevem.
Okoli 15. ure so prišli k njej domov na kosilo, nato pa igrali PlayStation. Mama se še danes spominja, kako jo je sin med smehom vprašal, ali jo motijo.
Okoli 17. ure so se prijatelji odpravili domov. Arsentij je šel z njimi.
Mama je mislila, da jih je, kot že tolikokrat prej, samo pospremil.
Tokrat je bilo drugače.
FOTO: Instagram
Vrnil se je po pozabljeni žepni nož
Ko so fantje odšli, so ugotovili, da je v njihovi bazi ostal zložljivi žepni nož. Po besedah njegove mame sploh ni bil Arsentijev, toda fant se je odločil, da se vrne ponj.
To je bila odločitev, ki je nihče ni mogel vedeti, da bo usodna.
Po materinem opisu so kriminalisti pregledali posnetek z vlaka. Arsentij naj bi bil ob lesenih pragovih sklonjen oziroma čepeč, s hrbtom obrnjen proti prihajajočemu vlaku. Hitri vlak je pripeljal nekoliko izza ovinka in fant ga najverjetneje ni pravočasno opazil.
Vlak ga je zadel. Umrl je na kraju.
»Ni imel slušalk. Ni gledal v telefon.«
Gorbunova se je leto dni po tragediji odločila podrobnosti razkriti tudi zato, ker so po sinovi smrti začele krožiti različne zgodbe o tem, kaj naj bi se zgodilo.
Nekatere so jo še posebej prizadele.
Poudarila je, da Arsentij ni imel slušalk in ni gledal v telefon. Še bolj boleče pa so bile govorice, da bi lahko šlo za namerno dejanje.
»Moj fant tega ni storil namerno!« je zapisala.
Po njenih besedah se je vrnil izključno po pozabljeni nož in tam ostal nekaj trenutkov dlje, ker se je z njim zamotil.
Tudi prijatelja, čigar nož je ostal pri bazi, je po tragediji več mesecev mučil hud občutek krivde. Družina ga je morala prepričevati, da za to, kar se je zgodilo, ni odgovoren on.
FOTO: Instagram
Mama ne skriva: naredil je napako
Morda najmočnejši del njenega zapisa je prav v tem, da mama ne poskuša zanikati nevarnosti sinovega ravnanja.
Prizna, da tam ne bi smel biti.
Arsentij je bil preblizu železniške proge. Nevarnost je podcenil in naredil napako z nepopravljivimi posledicami.
Toda njegova mama opozarja na nekaj, kar se po tragedijah pogosto izgubi:
ena napačna odločitev otroka ne določa njegovega celotnega življenja.
Zanjo zaradi te napake ni postal neumen, neodgovoren ali kriv za svojo smrt. Bil je otrok, ki je napačno ocenil nevarnost – tako kot otroci počnejo vsak dan, le da je bila cena njegove napake tokrat najhujša mogoča.
Jutri zvečer, po 17. uri, bo minilo leto od trenutka, ko sem zadnjič slišala besedo »mama«, namenjeno meni … Preprosta in najpomembnejša beseda … Samo v sanjah, samo v meni še naprej živi najljubši glas na svetu … Tvoj glas, sinek!
6. septembra, pred enim letom, v soboto, je v nesreči umrl moj edini, skoraj 13-letni sin. Igral se je ob železniških tirih nedaleč od parka Kodeljevo, kjer ga je zadel vlak.
Veste, da železniška proga poteka skozi celo mesto, tudi skozi park, kjer jo od njega ločuje samo grmovje, ponekod pa niti grmovja ni. S prijatelji so iskali skrit kotiček, kjer bi si lahko zgradili bazo ali kočo. Skrit kotiček so iskali zato, ker so jim na dvorišču našega doma čez poletje podrli dve njihovi bazi. Zato so šli v park, se prebili skozi grmovje, se povzpeli na nasip ob železniških tirih in tam našli majhen kotiček, kjer so potem vse dopoldne gradili novo bazo … Nato so okoli 15. ure pritekli k meni domov na kosilo … Pojedli so in se usedli igrat PlayStation — ob koncih tedna je bilo to dovoljeno. Igrali so se za mojim hrbtom, medtem ko sem se učila. Ko je bil smeh preglasen, je Arsentij vprašal: »Mamica, saj te ne motimo, kajne?« Čeprav sem razumela to ljubko manipulacijo, sem mu vseeno odgovorila: »Ne, dragi, ne motite me!« … Rada sem imela, ko so bili pri meni. Vedno. Vedno je lahko prišel s komerkoli in zaradi česarkoli! Pojest, se igrat, prijatelju odstraniti klopa, oskrbeti rano … Predobro me je poznal …
Njegovi prijatelji so se okoli 17. ure začeli odpravljati domov. In stekel je ven skupaj z njimi … Niti poljubil me ni … Pomislila sem, da jih je šel pospremit do sosednjega bloka, pogosto so to počeli, spremljali drug drugega, najpogosteje pa Arsentij.
Kriminalisti so po ogledu posnetka z vlaka ugotovili, da je hitri vlak pripeljal nekoliko izza ovinka in ga Arsentij najverjetneje ni pravočasno opazil: čepel je približno v višini koles, s hrbtom obrnjen proti tirom in vlaku, ob pragovih in nekaj brskal, najverjetneje z nožem. Sistem vzmetenja koles pri tem vlaku sega približno pol metra navzven, prav do dolžine pragov.
Po tragediji opozorila tudi zaradi nevarnega območja Kodeljevega
Nesreča je pozneje odprla še širše vprašanje varnosti ob železniški progi na Kodeljevem.
Policija je po dogodku pojasnila, da tragedija ni bila povezana s spletnimi izzivi in da po njihovih podatkih ni šlo za prečkanje proge, ampak za zadrževanje ob njej.
So pa novinarji nekaj dni po nesreči na širšem območju dokumentirali skrb vzbujajoče razmere.
V bližini Povšetove ulice obstajajo nelegalne poti čez železnico, ki jih prebivalci uporabljajo kot bližnjice do parka, športnih površin in bližnje osnovne šole. Dnevnik je med približno enournim opazovanjem septembra lani na dveh takšnih prehodih naštel okoli 50 pešcev – med njimi tudi otroke in šolarje.
Poročali so tudi o poškodovani ograji in zanemarjenem podhodu.
To sicer ni neposredna razlaga Arsentijeve nesreče, pokaže pa, kako hitro lahko železniška proga sredi urbanega okolja postane del vsakdanjega prostora otrok – in kako malo je potrebno, da se običajen dan spremeni v tragedijo.
»Še vedno sem njegova mama«
Gorbunova danes pravi, da se s smrtjo njenega sina njuna vez ni končala.
Spremenil se je le način, kako je lahko ob njem.
Še vedno se z njim pogovarja, ohranja njegove spomine in čuti odgovornost, da brani njegovo ime.
Slovenijo opisuje kot kraj, ki je postal večni dom njenega sina, ob tem pa se zahvaljuje ljudem, ki so družini po tragediji stali ob strani.
Pod njenim zapisom so se zvrstila številna sporočila podpore. Nekateri so Anno Gorbunovo prepoznali kot pediatrinjo, ki je skrbela za njihove otroke, ter jo opisali kot izjemno srčno in empatično zdravnico.
Toda najbolj pretresljiv ostaja začetek njenega zapisa.
Pred enim letom je zadnjič slišala svojega sina izgovoriti besedo, ki jo je do takrat verjetno slišala neštetokrat.
Mama.
Šele ko je ni več, lahko ena sama beseda pomeni ves svet.
View this post on Instagram
View this post on Instagram