Oglasila se je hčerka rudarja: »Moj oče je za to delo plačal največjo ceno«

by Davorin
96 Ogled 4 Čas Branja

V ponedeljkovi tragični nesreči v Premogovniku Velenje so se za vedno ugasnile tri življenja – tri zgodbe očetov, mož in prijateljev. Ta žalostna vest je pretresla tako Velenje kot celotno Slovenijo, saj je poudarila nevarnosti dela, ki ga mnogi opravljajo, da preživijo svoje družine.

V Šoštanju so se včeraj opoldne zazvenele sirene, s katerimi so se krajani poklonili spominu na preminule rudarje: 49-letnega Aleksandra Judeža, 32-letnega Dejana Črepa in 33-letnega Mitjo Stropnika. Dan žalovanja je bil v Velenju razglašen za petek, dogodek pa je odmeval tudi po vsej državi, kjer so odpovedali večje število prireditev. Širša skupnost je stopila skupaj v počastitev spomina na rudarje, katerih delo je temeljilo na pogumu in požrtvovalnosti.

Medtem je na spletu zaokrožil zapis Nuše V., ponosne hčerke rudarja, ki je v njem delila svoje doživljanje življenja otrok knapov. Rudarska dediščina v Velenju ni le del mestne zgodovine, ampak je globoko vtisnjena v srce tamkajšnjih družin. Zapis, ki je močno odmeval med bralci, v celoti objavljamo spodaj:

Kako smo otroci iz Velenja doživljali svoje očete knape.

V mestu, ki živi z rudnikom kot s svojim srcem, smo otroci rasli s posebnim občutkom s ponosom in strahom. Naši očetje so bili knapi, tihi junaki, ki so vsak dan vstopili v temne globine zemlje, da bi poskrbeli za našo in vašo prihodnost. To ni bila le njihova služba; bil je način življenja, ki ga lahko razumejo le tisti, ki so ga živeli.

Vsaka druga družina v Velenju je imela očeta knapa. Rudnik ni bil zgolj delo, bil je stalnica, ki je oblikovala naš vsakdan. Mi smo zrasli ob zvokih rudarske sirene. Poznali smo dve, tisto običajno, ki jo poznate vsi. In tisto drugo, strašljivo, ki je naznanjala nesrečo v rudniku. Ko je zatulila tista ta druga, se je življenje v trenutku ustavilo. V naši hiši je zavladala tišina, prežeta s strahom, da našega očeta morda ne bo več domov. In to enako bolečino sem začutila zopet včeraj.

Ti trenutki so se vtisnili globoko v nas. Teža rudnika ni bila le na ramenih naših očetov, ampak tudi na naših otroških srcih. Živeli smo z zavedanjem, da njihovo delo ni le naporno, ampak tudi nevarno. A kljub temu so naši očetje pogumno stopali v rudnik, dan za dnem. Ne samo zaradi sebe, ampak tudi zaradi nas, svojih družin, ki smo jim pomenile vse. In za vse vas, da ste imeli dobrine, ki jih imate še danes.
Rudnik pa ni bil prizanesljiv. Moj oče, kot mnogi drugi, je za to delo plačal največjo ceno. Leta vdihavanja prahu in izpostavljenosti nevarnim snovem so pustila posledice. Zbolel je za rakom in kmalu smo razumeli, da mu rudnik ni vzel le zdravja, ampak tudi življenje.

Po njegovi smrti sem želela razumeti in poiskati odgovore. Obrnila sem se na vodstvo rudnika, a namesto iskrenega sočutja sem naletela na prazne besede, hladen nasmeh in igrano prijaznost. Tisti, ki so jih vodili in jih še vodijo so bogateli na njihov račun. Trpljenja naših očetov, nikoli niso občutili. Nikoli niso vedeli, kaj pomeni živeti s strahom pred sireno ali gledati, kako rudnik uničuje zdravje in življenja ljudi.

A biti otrok knapa ni bila le bolečina. Bil je tudi ponos. Naši očetje so bili preprosti, delavni ljudje z močnimi srci in čistimi dušami. Njihov trud je bil temelj naše skupnosti, njihov duh pa ostaja del nas, neizbrisen spomin na njihovo moč in vztrajnost.

Biti knap je ponos. Njihova življenja, čeprav prekratka, so bila izpolnjena z nesebičnim delom in ljubeznijo do družine. Njihov duh je čist in pravičen, in prepričana sem, da bo preganjal tiste, ki so izkoriščali njihovo delo, tukaj na zemlji in v večnosti.

Danes se želim spomniti na te ljudi, naše očete in vse njegove kamerate, ki jih nikoli ne smemo pozabiti. Velenje ni le rudnik, je mesto knapov, mesto ponosa in mesto spominov na tiste, ki so nosili težo tega sveta na svojih ramenih.

SREČNO KNAPI

Zato, se ni za bat… za nas otroke knapov, pokončno se bomo zoprstavili vsemu, kar ni v skladu z nami, naravo in ZKP… očetje so nam dali trdnost, ponos in stav.

Zapisala:

– Hči velenjskega knapa Nuša V.

Nušin zapis je mnogim dal misliti, kako spoštovan bi moral biti poklic rudarjev, ki kljub izjemni nevarnosti in naporom ostaja temelj številnih skupnosti. Vlada je petek po vsej državi razglasila za dan žalovanja, kulturne in druge prireditve pa bodo prilagojene dnevu spomina na žrtve tragedije.

Priporočamo

Komentiraj

Luč na vaši poti