Ko so ji pri šestih letih diagnosticirali otroško paralizo, so ji zdravniki napovedali, da ne bo dočakala svojega 20. rojstnega dne. Ana Orkić se je rodila z deformiranim obrazom, kar je postalo vir nenehnega posmeha in žaljenja, a Ana se ni vdala. Kljub vsem oviram, je s svojo neomajno voljo dosegla neverjetne stvari.
Ana je danes 55-letna junakinja iz Bošnjaka, male vasi v Vukovarsko-sremski županiji na Hrvaškem. Njena življenjska zgodba je polna bolečih izkušenj, a tudi neverjetnih dosežkov. S šestimi leti je prebolela otroško paralizo, ki ji je pustila številne telesne deformacije. Kljub temu je ohranila svoj intelektualni potencial in se odločila, da bo svetu pokazala, da ni za odpis.
Življenje ji ni prizanašalo. Pri 17-ih letih ji je umrl oče, pri 20-ih je preživela srčni infarkt, kasneje pa je v prometni nesreči izgubila sestro. Vse te tragedije so jo še bolj utrdile in ji dale moč, da se bori naprej. Njeni dosežki so osupljivi: diplome kuharice, hotelijersko-turistične komercialistke, specialistke za nacionalne slaščice in celo pedagoška izobrazba, ki ji omogoča poučevanje v šolah. Naučila se je tudi angleščine.
Vse to ni bilo doseženo brez težav. Ko je želela postati kuharica, so ji mnogi odsvetovali to pot. Zdravnica v Zagrebu ji je celo zaprla vrata pred nosom z besedami, da nikoli ne bo postala kuharica. Ana je dokazala nasprotno – brez težav je končala izobraževanje in se začela ukvarjati s cateringom ter organizacijo kulinaričnih delavnic.
Kljub vsem dosežkom je njena borba za priznanje in pravice še vedno prisotna. Šele pri 54-ih letih ji je uspelo pridobiti pravico do inkluzivnega dodatka, vendar še vedno ni upravičena do invalidske pokojnine. Na trgu dela ji zaradi videza niso dali nobene priložnosti.
Po 21 letih življenja v Zagrebu, kjer ni našla sreče, se je leta 2019 vrnila domov, da bi skrbela za bolno mamo, ki je kmalu po tem umrla. Danes živi v skromni hišici s svojim bratom, umirovljenim vojnim veteranom, in se preživlja z družinsko pokojnino v višini 350 evrov. Ostala je brez strehe nad glavo po zadnjem velikem neurju, vendar kljub temu ostaja optimistična.
“Nikoli v življenju nisem prosila za pomoč, a zdaj nimam več izbire,” priznava Ana, ki upa, da ji bodo dobri ljudje pomagali popraviti hišo. Čeprav je skozi leta opustila številne sanje, je še vedno prepričana, da lahko s svojim zgledom in zgodbo navdihne druge. “Morda postanem motivacijska govornica. Če lahko jaz kljub vsem težavam dvignem glavo in grem naprej, lahko to stori vsak,” zaključuje Ana.
Če želite pomagati Ani, se ji lahko obrnete na: E-naslov: ana.orkic@gmail.com