Mama trpi za svojim otrokom od trenutka, ko se ta rodi. Boli jo, ko ve, da je bolan, ko vidi, da pade in se poškoduje, ali ko ve, da mora sam voditi svoje bitke, se prilagajati krutosti sveta, v katerem živimo. Kaj pa čuti otrok, ko se mama postara in se vloge zamenjajo?
Čeprav noben otrok ne pride na svet zato, da bi bil tisti, ki bo skrbel za starše, ko bo čas za to, nekako velja za normalno, da se po nekaj desetletjih vloge obrnejo in so otroci lahko hvaležni za dobroto, ki so jo starši nekoč imeli za njih. Za primerjavo, nekateri ljudje pozabijo na osebo, ki jim je dala življenje, ali menijo, da je le breme na njihovih ramenih. Bolj srečni starejši končajo v domovih, manj srečni pa umirajo sami in nemočni v svojih domovih. Preden očitate staršem, ker so stari in vam ne morejo več »streči«, preberite spodnje pismo. Zelo boste ganjeni in upamo, da boste njihovo »nemoč« videli iz povsem druge perspektive. Spoznali boste razmišljanja starke, ki čuti, da greni življenje svojemu otroku, ker ne more biti več mati, kot je bila.
“Moj otrok,
danes sem razumela, da zate nisem več tista, ki sem bila. Ne počutim se več kot tvoja mama, počutim se, kot da sem ti samo v breme. Danes sem bila šokirana, ko sem izvedela, da je mama le mati, dokler jo otrok potrebuje, ko pa otroka potrebuje, postane breme.
Jaz sem bila tista, v čigar naročju si iskal zatočišče in tolažbo. Bila sem bitje, ki si ga imel najraje, edino v katerega si verjel, edino s katerim si potreboval družbo. Ko sem bila tvoja mama, si s strahom v očeh in glasu spraševal, če te bom kdaj zapustila. Narisal si mi rože in metulje in pisane škatlice in obljubil, da boš, ko boš velik, skrbel zame, kot sem jaz skrbela zate, ko si bil bolan.
S svojimi majhnimi rokami si me božal po obrazu in rekel, da me ljubiš. Danes me komaj pogledaš. Danes zameriš mojo nemoč in nespretnost. Zameriš mojo prisotnost v tvojem domu in čutim, da si želiš, da odidem.
Najraje bi ti prikrila svojo bolezen in te ne bi obremenjevala s svojimi težavami, a stara sem, nimam več moči in ne znam več sama prenašati vsega trpljenja. Leta sem te varovala pred svojo žalostjo, varovala sem te pred svojimi težavami, nisem hotela, da veš, da ne morem več, da nimam več moči, da me je strah.
Želela sem, da se počutiš varno, da ne poznaš skrbi odraslih, da uživaš v otroštvu, nato v mladosti, v družini. Svojo bolečino, svoje pomanjkljivosti in svojo nesrečo sem skrivala pred teboj, saj sem vedela, da boš nekega dne na vrsti ti, in zdaj, ko vidim, kako je biti breme v očeh lastnega otroka, molim v nebesa, da boš ti zdrav in se ti ne bo treba zanašati na svoje otroke, da ne boš končal kot jaz.
Občutek, da si v breme bitju, ki ga imaš najraje na svetu, bitju, ki si mu dal življenje in za katerega bi lahko dal svoje življenje, povzroča več bolečine kot katera koli bolezen. Zdi se, da vam starost in bolezen ne le vzameta moči in duševnega miru, temveč vas pustita samega na svetu.
Oprostite mi, ker se zdaj pritožujem, vendar me nihče ni pripravil na to, kar čutim danes. Nisem imela časa, da bi se navadila na idejo, da ti bom nekega dne le v breme. Oprosti mi, da sem jokala pred teboj, da sem iskala pri tebi zavetje, da sem položila svojo dušo pred tvoje noge!
In oprosti mi, otrok moj, da ne morem več biti zate, kar sem bila!
Z neskončno ljubeznijo,
tvoja mati”