V zadnjih desetletjih je na Zahodu opaziti zanimiv obrat: mnogi ljudje so se obrnili k ateizmu v prepričanju, da bo družba brez religije bolj razumna, napredna in moralna. V času t.i. novega ateizma (Richard Dawkins, Sam Harris, Christopher Hitchens idr.) se je širilo upanje, da bo izgon “nadnaravnega” prinesel zlato dobo znanosti in razuma. Toda dve desetletji pozneje vidimo nasprotno, opažamo upad vere in več zmede, psevdoznanosti in razčlovečenja.
Ateizem je kot parazit, je brez vsebine: ideologija manjka (in se prisesa na druge)
FOTO: Davorin Kuhar
Sodobni spletni ateisti radi opredelijo svojo nazorsko pozicijo zelo minimalistično: “Ateizem je zgolj odsotnost verovanja v boga.”. Torej raje govorimo sedaj trdi ateizem. Prepričanje, da Boga sigurno ni.
Tak ateizem je ideološki zajedalec. Če ateizem sam po sebi ne ponuja nobenih moralnih vodil, nobenega smisla, nobenih temeljnih resnic, jih morajo ateisti priroditi od drugod. Tako se pogosto podzavestno izposodijo pri drugih svetovnih nazorih – zlasti krščanstvu, ki je na Zahodu stoletja oblikovalo pojmovanje dobrega, smiselnega in resničnega.
Seveda ni nič narobe, če si različne skupine izmenjujejo dobre ideje. Človeška civilizacija napreduje tudi tako, da vsaka generacija podeduje modrost prejšnjih. Problem nastane, ko si “parazitski ateizem” sposodi temeljne vrednote od teizma, nato pa trdi, da je prav on njihov prvak, medtem ko izvorno tradicijo ožigosa kot sovražnico teh istih vrednot. Ta nekakšna nehvaležnost in uzurpacijo zaslug lahko opazimo na več področjih.
Krščanstvo je odpravilo suženjstvo – ateizem tega ne priznava
Suženjstvo tisočletja ni bilo problematizirano; veljalo je za normalni del življenja praktično v vseh civilizacijah. Tudi prvi kristjani so živeli v svetu, kjer je bilo 30–50 % prebivalstva sužnjev. Vendar je iz judovsko-krščanskega pogleda na človeka (ustvarjenega po božji podobi) počasi vznikal črv dvoma: Ali je prav imeti lastninsko pravico nad soljudmi?
Že v prvih stoletjih so nekateri kristjani osvobajali sužnje – pogosto so odkupili sužnja od poganskega lastnika in ga nato spustili na svobodo.
Kasneje, v srednjem veku, je Cerkev v Evropi sistematično nasprotovala zasužnjevanju (npr. sužnji so bili pri krstu osvobojeni, cerkvena sodišča so branila pravice tlačanov).
V 18. in 19. stoletju so bili vodilni abolicionisti (borci proti suženjstvu) pretežno goreči kristjani – William Wilberforce v Angliji, kvakersko gibanje v ZDA itd. S skupnimi močmi je krščanski svet odpravil suženjstvo najprej znotraj svojih meja, nato pa pritisnil še na ostale kulture (čeprav je žal res, da je bil proces počasen in ne brez odporov, tudi s strani nekaterih kristjanov, ki so se oklepali statusa quo).
Danes bi internetni ateist na vprašanje
“Kdo so najbolj pro-suženjski ljudje v zgodovini?” verjetno odgovoril: “Kristjani!” In kdo naj bi bili največji sovražniki suženjstva, šampioni človekovih pravic? Po tej logiki: “Ateisti.”
Seveda nihče ne trdi, da moraš verovati v Boga, da prepoznaš zlo suženjstva. Poanta je, da je norma “suženjstvo je nemoralno” zgodovinsko vzniknila iz religiozne predstave o svetosti človekovega dostojanstva. Ateist jo lahko sprejme – a naj se zaveda, da ni zrasla na ateistični goli zemlji. Če danes mantra številnih ateistov (in vernikov) pravi, da so vsi ljudje enakovredni in svobodni, je prav priznati, da gre za sad religiozne tradicije, ne “znanstvenega dejstva”.
Vprašajte naravoslovca: ali lahko zgolj z biologijo dokažete, da “suženjstvo je objektivno narobe”? Težko – evolucija bi kvečjemu rekla, da je moralnost prilagoditvena strategija in da v boju za preživetje včasih koristi tudi izkoriščanje drugih. Šele filozofija in vera vneseta kategorični imperativ spoštovanja vsakega človeka.
Ukradeni temelji znanosti: kdo je postavil oder moderni znanosti?
FOTO: Davorin Kuhar | Dall-E
Ateisti radi govorijo, da je religija sovražnica znanosti, sebe pa vidijo kot neskončno radovedne promotorje znanstvenega napredka in racionalnega razmišljanja. Ob tem pozabljajo ključno zgodovinsko dejstvo: znanstvena revolucija (16.–17. stoletje) je eksplodirala v osrčju krščanske Evrope in izključno med globoko verujočimi ljudmi.
Spomnimo se očetov moderne znanosti (vsi so bili teisti, večinoma kristjani):
Nikola Kopernik – kanonik, ki je “postavil” Sonce v središče osončja.
Galileo Galilei – verni fizik, ki je vztrajal, da nas Bog ni varal pri podelitvi čutil in razuma, zato moramo zaupati opazovanju.
Johannes Kepler – luteran, ki je rekel, da pri iskanju zakonov narave pravzaprav “poskušamo prebrati Božje misli”.
Isaac Newton – goreč študent Svetega pisma, avtor znamenitega izreka: “Vesolje deluje kot urejen mehanizem, kar dokazuje obstoj inteligentnega Ustvarjalca.”
Blaise Pascal – poleg matematičnih in fizikalnih dosežkov znan po misli: “Človeka k resnici pogosto vodijo srce, vera in intuicija – ne zgolj razum.”
Robert Boyle (kemija), Gregor Mendel (genetika), Michael Faraday (elektromagnetizem) … seznam se lahko nadaljuje v nedogled.
Ti pionirji niso doživljali vere kot sovražnice raziskovanja, ampak kot navdih. Vera v razumno, stvarniško načelo jih je vodila do sklepov:
Narava je urejena po zakonih (ker jo je ustvaril racionalni Bog, ne muhasti bogovi ali kaos.
Človek kot Božja podoba ima sposobnost doumeti to logiko narave (naš razum je “uglašen” na vesolje).
Iskanje resnice o stvarstvu je dobro in plemenito (raziskovanje narave pomeni občudovati Božje delo).
Ravno te metafizične predpostavke so bile predpogoj za nastanek moderne znanosti.
Presenetljiva posledica: Ko današnji ateist navdušeno pravi, da zaupa le znanosti, stoji na ramenih velikanov, ki so bili verniki.
“Kristjani so opravili vso težko delo, potem pa so ateistom na pladnju izročili moderno znanost z besedami: ‘Izvolite, tako se to dela, pridružite se nam.’ Ateisti pa so – kot vedno – odgovorili: ‘Pravzaprav, dragi kristjani, znanost je naša, od nekdaj je bila naša. Vi ste odveč, celo nevarni zanjo; znanost moramo zaščititi pred vami. V resnici morajo vsi postati ateisti, drugače bo religija uničila znanost!’”
Ta sarkastični opis povzema retoriko novega ateizma. Richard Dawkins je denimo trdil, da je vzgoja otrok v veri oblika zlorabe, ker naj bi religija “zastrupljala” um in ovirala znanstveni duh. Christopher Hitchens je slavno izjavil: “Religion poisons everything” (“Religija vse zastruplja”).
In res, med letoma ~2000–2010 se je zdelo, da bo ateistična misel preplavila akademijo, znanost, kulturo. A namesto utopije razsvetljenstva smo dobili nekaj nenadejanega…
Ko znanosti vzameš dušo: napad na lastne temelje
Dvajset let kasneje se paradoksalno soočamo s pojavom, da je sama znanost pod udarom – ne s strani Cerkve, temveč s strani novih “norih” ideologij, ki so pognale na sekularni pogorišču. Zanimiv preobrat predstavlja primer Richarda Dawkinsa:
Dawkins, zagrizen ateist in biolog, se je leta 2021 znašel v navzkrižju z vplivno progresivno agendo glede spola. Ko je namignil, da sta spol in biološki spol povezana (kar je bila do včeraj znanstvena samoumevnost), ga je lastna ateistična organizacija (Freedom From Religion Foundation) cenzurirala in oštela, češ da širi “nestrpnost”. Dawkins je demonstrativno izstopil iz upravnega odbora, skupaj z dvema drugima ateističnima znanstvenikoma (Steven Pinker in Jerry Coyne), rekoč, da njihova ateistična fundacija zdaj uvaja “novo religijo” transgengerizma z lastno dogmo, blasfemijo in heretiki.
Richard Dawkins, biolog, antiteist | FOTO: Maxraskin.com
Kaj se dogaja? Jordan Peterson je v pogovoru z Dawkinsom to osvetlil: ko družba izrine religiozne temelje, ne ostane vakuum – nekaj ga zapolni. In pogosto ga zapolnijo “sekularne religije”, kot sta fanatična teorija spola ali ideologija “prebujenske” (woke) politike, ki prezirajo znanost, če znanstveni izsledki ne potrjujejo njihovih dogem.
Petersonova poanta: Moderna znanost je lahko uspevala le, dokler je nevidno počivala na “mitološkem substratu” judovsko-krščanskih idej: na veri v resnico, razum, red in dobroto stvarstva. Zdaj ko se ta temelj razkraja, se majejo tudi stebri znanosti:
Če ni objektivne Resnice (ker smo relativisti), zakaj bi sploh iskali enotne naravne zakone? Znanost nujno predpostavlja, da resnica obstaja in da se vsi pojavi povezujejo v skupno celoto.
Če človekov razum ni capax veritatis (sposoben doumeti resnico), ker je morda le naključen stranski produkt evolucije, ali lahko sploh zaupamo, da sploh lahko odkrijemo zakone narave?
Če ni moralne vrednosti v odkrivanju resnice, zakaj bi se ji posvečali?
Richard Dawkins je v pogovoru priznal, da je “možno, da ima krščanstvo opraviti s tem, da se je znanost sploh porodila v Evropi” – in to izjava iz ust najznamenitejšega ateista ni zanemarljiva. Še bolj pomenljiv pa je trenutni razkroj zaupanja v znanost:
“Sledite znanosti” Javnost je zmedena: naj sledimo biologiji ali ideologiji? Naj zaupamo medicini ali farmacevtskim lobijem? Brez trdnega moralnega kompasa se znanost zlorablja in manipulira.
Psevdoznanost in vraževerje cvetita na družbenih omrežjih. Ljudje strastno verjamejo v nekritične “teorije” – od popolnega zanikanja znanstvenih dognanj do slepega sledenja šarlatanom. Ko je vse relativno, postane najglasnejši ideolog “znanstvenik dneva”.
Izkaže se, da so novo-ateistične napovedi zgrešile: odstranitev religije ni pripeljala do racionalne utopije, ampak do razkroja tistih tiho privzetih predpostavk, ki so znanost držale pokonci.
Thomas Nagel – znanstveni filozof (ateist): V knjigi Mind and Cosmos je sprožil vihar z izjavo, da je materialistični neo-darvinizem “skoraj zagotovo napačen” kot celovita razlaga resničnosti. Nagel ne trdi, da evolucija ne drži; temveč, da “slepa” evolucija ne zmore pojasniti človeškega uma, zavesti, etike in spoznanja. Naklonjen je ideji, da so v naravi ugrajeni cilji ali zakonitosti .
Nevroznanost: Zahod zaradi antiteizma drvi v bolezen
FOTO: Davorin Kuhar | Dall-E
Iain McGilchrist – nevropsihiater in filozof: Znan po raziskavah leve in desne možganske poloble. V delu The Master and His Emissary je orisal, kako je “leva polobla” (analitična, racionalna, osredotočena na delce) v moderni družbi ugrabila primat, medtem ko je “desna polobla” (holistična, intuitivna, dojemajoča celoto in pomen) potisnjena ob stran. To je odlična metafora za naš problem: Zahod je pretirano materialistično in redukcionistično začel vse razlagati s “pol možgani” – rezultat pa je izguba smisla. McGilchrist opozarja, da družba, ki prezirljivo zavrača intuicijo, duhovnost, umetnost (desno poloblo) v korist tehnokratskega, razčlenjenega pogleda (leva polobla), drvi v mentalno bolezen.
“Scientizem” religija leve možganske poloble
Alister McGrath – biofizik in teolog: Iz prve roke (kot doktor naravoslovja) razlaga, da znanost in vera nista sovražnika, temveč se dopolnjujeta. Kritičen je do “scientizma”, ideologije, ki pravi, da je znanstvena metoda edina pot do resnice. McGrath pokaže, da scientizem sam ni znanstvena teza, ampak filozofska – in precej ozkosrčna. Opozarja, da človeška vprašanja o smislu, vrednotah, lepoti presegajo domet znanosti. Če jih poskušamo zatreti, ljudje stradamo za smislom in slej ko prej vzniknejo skrajne ideologije, da zapolnijo vrzel (npr. politični mesijanizmi 20. stoletja).
Nazaj h celoviti resnici (da svet ne bo omahnil)
Človeštvo je v preteklosti že verjelo v utopije: da bo denimo razredna revolucija prinesla raj (pa je prinesla gulage) ali da bo tehnologija rešila vse probleme (pa je prinesla tudi okoljsko krizo). Nova ateistična obljuba, da bo izkoreninjenje religije prineslo racionalnejšo in bolj svobodno družbo, se je izjalovila na manj dramatičen, a vseeno pomenljiv način. Svet ni propadel, a postaja opazno bolj zmeden glede osnovnih resnic, ki so jih prejšnje generacije imele za samoumevne:
Kaj je človek? (So to “nekaj”, skupek atomov, ali “nekdo” s posebnim dostojanstvom?)
Kaj je moški, ženska? (Biologija vs. samo-identifikacija – spor, ki razdvaja celo vrh znanstvene skupnosti.)
Ali je razum zanesljiv? (Skrajni skepticizem trdi, da ne moremo vedeti skoraj nič zagotovo; teorije zarot cvetijo.)
Kaj je smisel življenja? (V praksi se vračamo k hedonizmu in plehkim ciljem, ker širšega smisla “racionalno” ni mogoče pokazati.)
Če kje, ravno v tem vakuumu smisla ponovno zadihamo spoznanje, da človek ne živi samo od podatkov in dokazov. Potrebujemo zgodbo, etos, duhovno vizijo, ki daje okvir tudi znanosti in razumu. Znanstveno drevo potrebuje korenine – in te segajo globoko v prst metafizike in duhovnosti.
Prava pot do resnice je celostna: najprej transcendenca (odgovori na “zakaj sploh kaj je?”), nato filozofija (premislek “kaj to pomeni?”), nato znanost (odgovori na “kako deluje?”).
Obratna smer – začeti zgolj s “kako” in ignorirati “zakaj” in “kaj pomeni” – rodi človeka, ki “zna vse več in razume vse manj”. Tako nastaja svet, ki je tehnično napreden, a izgublja razum (smisel) in človečnost.
Morda drži, da je ateizem v marsičem reakcija na napake religioznih institucij in njihove omejitve. A kot zdravilo za “verske bolezni” se je izkazal za jalovega, če ne celo škodljivega, ko prestopi mero.
“Narava ne prenese praznine.”
Izgnali smo tradicionalno vero, zdaj pa vznikajo “praznoverja” modernih ideologij, ki zapolnjujejo duhovno praznino – pogosto z bolj zaskrbljujočimi praksami, kot je premogla srednjeveška stara vera.
Rešitev? Ne gre za to, da bi zavrgli znanost ali kritično mišljenje – nasprotno! Gre za to, da jih osvobodimo iz preozkega materialističnega okvira in jih vpregnemo nazaj v službo celovite Resnice in Človeka. To pomeni:
Vrniti veljavo intuiciji, vesti, duhovnemu izkustvu kot legitimnim delom človeškega spoznavanja (čeprav presega merila laboratorija).
Ohraniti racionalni dialog in filozofijo, da osmislimo naša verska in znanstvena odkritja (brez zdrsa v fanatizem ali relativizem).
Negovati znanost, a jo videti kot orodje, ne kot končni sodnik vseh reči. Znanost odgovarja na “kako”, ne na “zakaj” – in če je ne usmerja etika, lahko postane kruta ali slepa.
Za konec se naslanjamo na misel Sv. Avguština, ki je davno dejal: “Razum in vera sta kot dve krili, s katerima se človeški duh vzdiguje k resnici.” Če porežemo eno krilo (naj bo to vera ali razum), ne bomo poleteli v boljši svet – ampak strmoglavili v svet brez smisla in sočutja.
Ljudje so postali ateisti, ker so iskreno verjeli v boljši svet; a boljši svet ne pride tako, da zanikamo del sebe.
Resnica nas bo osvobodila, a le celostna resnica – tista, ki zajema vse razsežnosti človeka. Svet bo boljši šele, ko bomo spet uporabljali obe “možganski polobli”, obe “krili” – in postavili znanost na pravo mesto: ne kot ustvarjalko smisla, temveč kot orodje v službi smisla.
V tem je upanje, da se sedanja zmeda razreši in da dosežemo pristnejšo razsvetljenost – takšno, ki ne izprazni človeka, temveč ga izpolni. Zakaj je svet z ateizmom postal bolj prazen, ne boljši.