Sovenski nogometni junak Erik Janža je poskrbel za nepozaben remi proti Danski (1:1), pri čemer je prav njegov gol prinesel odločilno točko. Vendar v otroštvu nihče ne bi napovedal, da bo postal uspešen nogometaš, kaj šele slovenski reprezentant. Njegova preobrazba iz ‘debelega’ dečka v vrhunskega športnika je v veliki meri zasluga njegovega očeta, Jožeta Janže.
Ni tako dolgo nazaj, ko je bil Erik skoraj neznano ime v slovenskem nogometu, danes pa ga pozna celotna Slovenija, celo Evropa. Njegova zgodba je izjemna. Kot otrok je imel velike težave s prekomerno telesno težo, saj je pri dvanajstih letih tehtal kar 86 kilogramov.
Erik Janža, na fotografiji ga najdete na sredini zgornje vrste, je imel v otroštvu težave s prekomerno telesno težo. Foto: Osebni arhiv družine Janža
“V šoli smo imeli sistematske preglede. Zdravnica mi je rekla, da moram obvezno shujšati, sicer moj srček v prihodnosti ne bo več tako utripal, kot bi moral. Točno tako mi je rekla. Če ne bi shujšal, bi torej imel težave s srcem. Oče me je takrat vzel resno v roke. V osmih mesecih sem nato izgubil 20 kilogramov. Takrat se je, kar zadeva mojo nogometno kariero, začelo malce bolj resno,” je v decembrskem intervjuju za Siol razkril Janža.
Jože Janža: “Da je šel na sprehod, sem mu obljubil pico”
Da podrobneje spoznamo, kako se je začela kariera nogometaša, ki je Sloveniji prinesel toliko veselja, smo iz Wuppertala poklicali človeka, ki je poskrbel, da je Erik Janža sploh postal zdrav fant in kasneje nogometaš. Na drugi strani telefonske zveze je Erikov oče, Jože Janža.
“Vse drži, Erik je imel precej preveč kilogramov, slabo mu je bilo, pritisk mu je naraščal. Želel sem ga nekako zamotiti in začela sva hoditi na dolge sprehode ter mu obljubil, da bo na koncu dobil pico. Tako je začel živeti bolj športno in po dveh, treh mesecih je rekel, da bi rad začel igrati namizni tenis,” pogovor začne Jože Janža.
“Sicer je dobro igral, ampak pri namiznem tenisu ne izgubiš veliko kalorij. Ker sem sam strasten ljubitelj nogometa, sem ga usmeril proti nogometni zelenici. Vpisal sem ga v lokalni nogometni klub Kema Puconci. Čeprav je imel še vedno preveč kilogramov, je izstopal in bil uvrščen v pomursko selekcijo, kjer sta bila tudi Žiga Kous in Nino Kouter. Tam ga je opazila Mura in začel se je njegov nogometni vzpon,” razlaga oče Erika Janže.
Vesel, da je sin ostal na Poljskem
Nogometno zgodbo Prekmurca ste na Sportklubu podrobneje spoznali že včeraj, a Jože Janža nam je razkril še nekatere druge zanimivosti. Denimo to, da je Janžo že pri štirinajstih letih želela v svoje vrste pripeljati italijanska Sampdoria, pa tudi to, da je njegov nogometni razvoj močno vplival trener Mure in kasneje Maribora, Ante Šimundža. Trenutna postaja kariere Erika Janže, poljski Gornik Zabrze, je po mnenju njegovega očeta nagrada za dolgoletni trud.
“Poljska je res nekaj posebnega, v Gorniku Erika zares cenijo. Tekme so pravo doživetje, igra se pred 25.000 gledalci. Sam nisem bil najbolj za to, da se poleti preseli v Celje. Ne zato, ker bi imel kaj proti vrnitvi v Slovenijo, ampak ker njegova družina res uživa na Poljskem, tam pa ga izjemno cenijo. Mislim, da bo Erik postal klubska legenda Gornika, ki je zelo urejen klub z izjemnimi navijači. Bil sem na tekmi, ko so izgubili proti zadnji ekipi lige, pa nihče ni žvižgal igralcem, ker jih tako spoštujejo. Vesel sem, da je podaljšal pogodbo,” iskreno priznava Jože Janža.
Solze sreče, ki povedo več kot tisoč besed
Na N1.si so Jožeta Janžo vprašali tudi, kako je doživel sinov zadetek na tekmi z Dansko, s katerim se je Erik zapisal v slovensko nogometno zgodovino in celotni Sloveniji omogočil sanje o uvrstitvi na Eura 2024.
“Do šestih sem bil v službi, ker delam v zdravstvu in dežuram. Ni enostavno biti oče na takšen dan, še posebej, ko je služba naporna. Tekmo sem gledal skupaj z njegovim sinom, in ko je dal gol … Še zdaj me premagajo solze,” pravi čustveni Jože.
“Vnuk je začel jokati, jaz sem začel jokati, žena je prišla v sobo in tudi ona je jokala. Po tekmi pa se mi je telefon skoraj ‘zažgal’ od čestitk in lepih sporočil. Sem vraževeren in redko hodim na tekme, a prenosa ne zamudim niti ene. Niti v poljski ligi niti reprezentančne. Vedno sem ga spodbujal, ga vozil na treninge in čakal, da konča. K sreči sem bil deset let fizioterapevt Mure in sem mu morda kdaj po treningih dal kakšen nasvet več. Ampak imel je odlične trenerje. Sam pa sem mu dal vse, kar lahko oče da,” zaključuje Jože Janža, eden najbolj ponosnih očetov na svetu.