Ti neovrgljivi zgodovinski dokazi potrjujejo resnično Jezusovo življenje. To bo težko sprejeti tistim, ki verjamejo, da Jezus kot zgodovinska osebnost ni obstajal.
Ni smiselno, da bi si pisci Rimskega imperija izmislili takšno osebo in jo tako podrobno opisali.
Tukaj so trije glavni dokazi o obstoju Jezusa Kristusa kot resnične osebe, če zanemarimo metafizična razmišljanja.
1. Pisani viri
V obdobju, ko naj bi Jezus živel, se informacije niso širile hitro. Ni bilo interneta ali telefonov, niti tiskarne za knjige. Kljub tem omejitvam se je Jezusovo ime že nekaj desetletij po njegovem življenju začelo pojavljati v judovskih in rimskih zapisih ter v številnih krščanskih besedilih. Po mnenju dr. Simona Gathercolea, strokovnjaka za Novi testament na Cambridgeu, so Pavlova pisma iz okoli leta 50-60 najstarejši teksti, ki omenjajo Jezusa. Vsebujejo tudi praktične napotke za vedno večje število kristjanov, kako živeti po veri.
Prvi ne-krščanski pisatelj, ki je omenjal Jezusa, je bil judovski zgodovinar Josip Flavij, ki je živel okoli leta 47-100. V svoji knjigi “Judovske starine” je omenjal Kristusa dvakrat – enkrat v odlomku o Jezusovem bratu in v drugem, katerega avtentičnost je sporna.
Rimska zgodovinarja Plinij Mlajši in Tacit sta prav tako omenjala Jezusa. Tacit v svojih “Analih” iz leta 115 omenja Poncija Pilata, s čimer namiguje na Jezusovo križanje, kar časovno sovpada s krščanskim evangelijem. Plinij Mlajši je okoli leta 112 pisal pisma cesarju Trajanu, v katerih je opisal kristjane, ki častijo Jezusa kot Boga.
Bart Ehrman, ateist, priznani zgodovinar in profesor na Univerzi v Severni Karolini, je zapisal: “Vem, da mnogi ljudje ne želijo slišati tega, vendar večina zgodovinarjev, vključno z ateisti, priznava, da je Jezus resnično obstajal.”
2. Priče
Po dr. Gathercoleu so najzgodnejša krščanska besedila o Jezusu Pavlova pisma, ki so bila napisana najpozneje 25 let po Jezusovi smrti, torej med letoma 50 in 60. Biografski opisi Jezusa v Novem testamentu izvirajo približno 40 let po njegovi smrti. To pomeni, da so bile pripovedi o Jezusovem življenju zapisane s strani ljudi, ki so ga poznali ali so poznali tiste, ki so ga poznali.
Pričevanja prič se precej dobro ujemajo s tem, kar nam drugi viri povedo o življenju v Palestini v prvem stoletju. Na primer, množice ljudi, ki so hodile k zdravitelju, kot je bil Jezus, potrjujejo arheološki dokazi, kar nam kaže, da so se prebivalci tega območja soočali z boleznimi, kot sta gobavost in tuberkuloza.
Arheološke raziskave v Palestini, ki jih je vodil Byron McCane, so pokazale, da sta med dve tretjini in tri četrtine grobov vsebovala posmrtne ostanke otrok in mladostnikov. McCane je poudaril, da je bila v tistem času visoka umrljivost otrok in tisti, ki so dočakali 15 let, so bili resnično srečni.
Dr. Gathercole meni, da preprosto ni smiselno, da bi si pisci izmislili takšno osebo in jo tako podrobno opisali, še posebej v času Rimskega imperija, ko je bilo veliko nezaupanja do judovstva. Byron McCane, arheolog in profesor zgodovine na Univerzi v Floridi, v intervjuju za National Geographic pravi, da si ne more predstavljati nobenega drugega primera, ki bi se tako dobro ujemal s tistim časom in območjem, in da bi bilo neverjetno, da bi lahko izmislili takšno osebo.
3. Artefakti
Obstajajo številne relikvije, povezane z Jezusom, vendar nobena ni nesporno avtentična. Med najbolj znanimi je Torinsko platno, na katerem je prikazan negativen odtis Jezusovega obraza. Nekateri trdijo, da je to kos platna, v katerega je bil Jezus zavit po križanju.
Znanost še vedno razpravlja o možnosti avtentičnosti teh artefaktov. Med drugimi znanimi relikvijami je tudi Pravi križ. Obstaja na stotine fragmentov lesa, za katere so mnogi skozi zgodovino trdili, da so deli križa, na katerega je bil pribit Jezus.
Mnogi od teh fragmentov so razpršeni po različnih evropskih cerkvah, čeprav obstaja le malo dokazov, da dejansko pripadajo križu, na katerem je bil križan Jezus, piše Express.hr.
Vendar je treba priznati, da so mnogi ti artefakti predmet razprav in dvomov. Kljub temu pa zgodovinski zapisi in pričevanja močno podpirajo idejo, da je Jezus kot zgodovinska osebnost resnično obstajal. “Pomembno je, da se osredotočimo na zgodovinske dokaze in ne zgolj na relikvije,” dodaja dr. Gathercole.