Ali kdaj razmišljaš o tem, kako je Božja roka tiho in nevidno vodila tvoje življenje? Morda tega nismo vedno opazili, a Božja roka je vselej prisotna. Ko smo prejemali blagoslove, je bila tam, da nas obdari. Ko so nas zajele življenjske nevihte, nas je skrbno držala. Ko smo bili osamljeni in zapuščeni, nas je nežno objela in nam dala moč za naprej.
Vendar nas lahko Bog sooči tudi z možnostjo, da svojo roko umakne. Na začetku tega morda niti ne opazimo, a sčasoma začnemo čutiti, da smo brez blagoslova, brez varnosti, ki smo jo prej imeli. In ko pridejo težki trenutki, ko smo v stiski ali na smrtni postelji, iščemo oporo, vendar je ne najdemo.
V tem trenutku se lahko spomnimo na dogodek iz Nove zaveze. Nekega dne je Jezus govoril množici, ko je nenadoma nastal nemir. Približal se je gobavec – človek, ki so se ga vsi bali zaradi njegove bolezni. Množica je kričala od strahu in gnusa, a gobavec se ni ustavil. Prebil se je skozi množico in padel pred Jezusa, jokajoč prosil: “Gospod, če hočeš, me lahko očistiš!”
In kaj stori Jezus? Ali se umakne pred tem bolnim človekom? Ne! V Svetem pismu piše, da ga Jezus dotakne.
Jezusova roka – Božja roka – se je stegnila proti gobavcu in ga ozdravila.
Tudi mi smo lahko v položaju, ko se nam zdi, da bi Bog upravičeno umaknil svojo roko od nas. Toda Jezus vedno znova iztegne svojo roko proti nam. Na nas je, da to roko sprejmemo in jo držimo.
Avtor: Wilhelm Busch