Družina Rosandić želi, da se družba nauči iz njihove zgodbe in prepreči, da bi se podobno zgodilo drugim otrokom. Njihov sin je bil nekoč zainteresiran glasbenik, športnik in inteligenten otrok, a ga je šolski sistem zaradi njegove drugačnosti “požrl”. Ker nihče ni znal delati z njim ali pokazal razumevanja, je iz šole izšel bolan in poškodovan.
Bliža se konec šolskega leta. Večina otrok in mladostnikov se veseli prostih dni, druženja z vrstniki, poletnih radosti in neobremenjenih dopoldnevov. Vendar so tudi takšni, ki so olajšani zaradi prihajajočih praznikov iz bolj temnih razlogov.
Željko in Nada Rosandić iz Slavonskega Broda sta starša, ki želita, da bi se družba bolj zavedala problematike nasilja med vrstniki. Menita, da se šolski sistem ni prilagodil boju proti nasilju, ki je danes bolj zahrbtno kot kdaj koli prej. Poleg fizičnega nasilja so zdaj prisotni tudi spletno nadlegovanje, izločanje in sramotenje.
“Vsak otrok v sedmem letu življenja, pred vstopom v šolo, gre na zdravniški pregled. Tako vemo, kakšen je otrok, ki vstopi v šolski sistem. Naš otrok je v šolo vstopil zdrav, iz nje pa je izšel s psihiatrično diagnozo,” pravita Rosandićeva, ki imata tri sinove, od katerih najmlajši ravno končuje osmi razred mestne Osnovne šole Bogoslava Šuleka.
Njuna zgodba ni osamljen primer. V uradni zdravstveni dokumentaciji je zapisano, da je sinovo psihofizično stanje povzročeno z dolgoletnimi stresnimi izkušnjami, povezanimi z nasilnim vedenjem vrstnikov. Posledično je otrokova psihiatrinja šoli naročila, da opraviči njegove pogoste izostanke zaradi stresa in bolečin v trebuhu, ki se pojavljajo pred vstopom v šolo.
“Šola se mora izboljšati. Nismo za sekanje glav. Želimo ‘spoštovanje’ ali ‘nadgradnjo’ sistema, uvajanje novih načinov dela,” poudarja Nada Rosandić. “Razumemo, da imajo učitelji veliko dela, vendar moramo najti način, da posamezniki ne zapustijo sistema poškodovani.”
Rosandićevi so izjemno angažirani starši, vendar ne prosijo za privilegije. Iščejo reakcijo le takrat, ko je jasno, da je šlo nekaj narobe. “Označevanje našega sina ni prišlo le s strani otrok, ampak tudi s strani učiteljice v nižjih razredih, ki ga ni razumela,” pojasnjuje Željko.
Nada je opisala primer, ko je v šoli opazila jokajočo deklico, a je šolsko osebje odgovorilo, da joka vsak dan. To je za njo potrditev, da sistem ne deluje. “Potrebne so spremembe, potrebni so jasnejši protokoli za takšne situacije,” dodaja.
Starša verjameta, da je birokratski pristop problematičen. “Izgubili smo človeško komponento, spremenili smo se v delavce, ki samo delajo in služijo denar,” pravi Nada. “Naš namen je vplivati na napredek družbe.”
Starša sta pred kritiko sistema najprej kritično ocenila sebe in svoje otroke. Trdita, da niso pretirano zaščitniški, vendar želijo reševati probleme, ko gre kaj narobe. “Učitelji in šola naj bi nam bili v oporo pri vzgoji in izobraževanju, vendar niso bili,” pravi Željko.
Mnogi starši vidijo svoje otroke nesrečne in prestrašene, a se nočejo ukvarjati s težavami zaradi strahu pred zamero. “Znanstvene raziskave so pokazale, do česa vodi pasivnost. Če bomo mirovali, molčali in ne reagirali, se bodo stvari neizogibno poslabšale,” opozarja Željko.
Rosandićevi so delili tudi zgodbo Ivane Brlić Mažuranić kot opomin, da lahko pretirana zaščita otrok vpliva na njihovo sposobnost soočanja z življenjem. “Zdrava in celovita skrb za vsakogar je ključna za zdravo in funkcionalno družbo,” zaključujeta.
Na koncu so prosili mestno Osnovno šolo Bogoslava Šuleka za izjavo. Ravnateljica Slavica Đurđević je poudarila, da šola vedno ukrepa v primeru nasilja med otroki in mladostniki. “Šola je prostor ničelne tolerance do kakršnega koli nasilja!” je zapisala v svojem odgovoru.