“Ne vem, kje so moji otroci, nikoli mi ne sporočijo. Sama sem in žalostna.”
Radojka Petrović iz Črne gore ima le eno željo. Čeprav nima ničesar, je bolna in v oskrbi pri sestri, ne prosi za denar, hrano ali stanovanje.
Vse, kar si želi, je telefonski klic svojih otrok, ki so jo zapustili.
Vir: RTCG/YouTube
Težko življenje in neizmerna bolečina
Njena zgodba razkriva težke življenjske preizkušnje, skozi katere je šla. Iz njenih besed veje globoka bolečina, saj je stik z otroki izgubljen, njeno srce pa razjedajo spomini in osamljenost.
Kljub trudu, da bi po ločitvi otrokom zagotovila boljšo prihodnost, jo je življenje pripeljalo do skrajne revščine.
Obupana situacija jo je prisilila, da se obrne na dobrodelne organizacije, saj komaj preživi. Čeprav zanjo skrbi sestra, se počuti kot tujec v njenem domu, saj ne želi biti breme.
“Za nekatere niti ne vem, kje so. Ne želijo mi niti sporočiti,” je s tresočim glasom povedala za RTCG.
Njene roke, ki so nekoč skrbno negovale otroke, so danes prazne in osamljene.
Starši potrebujejo le toplino
Kar želi Radojka, ni razkošje. Ne potrebuje materialnih dobrin – želi le slišati glas svojih otrok. Njena preprosta prošnja je odraz brezpogojne starševske ljubezni, ki nikoli ne ugasne, ne glede na leta in preizkušnje.
Psihologinja Adriana Pejaković poudarja, da se starejši pogosto počutijo zapostavljene, a iz različnih razlogov svojih čustev ne izražajo. Pogosto menijo, da niso prioriteta ali da so breme družini.
A resnica je preprosta – topla beseda in nekaj minut pozornosti lahko pomenita vse.
👉 Pokličite svoje starše, obiščite jih, pokažite jim, da niso sami.
Ta preprosta gesta lahko pomeni pravo čudežno zdravilo za njihovo osamljenost. ❤️