Petnajst let nazaj je bilo običajno jutro. Očka me je peljal v vrtec, nato pa odšel na neko vajo z ostalimi reševalci.
“Mami te bo prišla iskat, jaz pa pridem zvečer,” mi je dejal. V slovo me je še poljubil in že sem hitela v igralnico. Mama je res prišla pome, a na njenem obrazu je bilo nekaj drugačnega. Pisalo ji je, da nekaj ni v redu.
Vzgojiteljici je še povedala, da me nekaj dni najbrž ne bo v vrtec. Ko sva prišli domov, je tam čakal gospod, ki sem ga že videla prej, eden od očkovih prijateljev.
Mami me je dvignila v naročje in po njenih licih so začele teči solze. “Očka ne bo nazaj,” je rekla. “Nesreča se je zgodila, in očka se ne bo več vrnil.” Takrat nisem popolnoma razumela, kaj to pomeni, a kmalu mi je postalo jasno, da moj očka ne bo več prišel domov. Ne bo več tistih veselih potepanj po hribih, ne bo več voženj v vrtec, ne bo me peljal prvič v šolo…
Vsako leto hodimo z mamo in družino nazaj na kraj nesreče. Prižgemo svečko in pomislimo na očeta.
Razmišljam o tem, kako bi bilo, če bi tisti dan ostal doma. Kako bi bilo, če bi bil z mano? Da bi še vedno skupaj hodila v hribe, da bi me učil smučanja, da bi skupaj preživljala čas…
Bilo bi lažje. V osnovni šoli, srednji… Vsi me še vedno sprašujejo: “Kako to, da nimaš očeta?” Nimam ga več, ker je bil vedno pripravljen pomagati drugim, če so pomoč potrebovali.
Valeta, maturantski ples… Vse je šlo mimo brez očka. Bili so in še vedno so lepi spomini, ki mi pomagajo preživeti iz dneva v dan.
Marsikdo si želi, da bi se očka rešil vsaj za en dan. Jaz pa bi dala vse, da bi ga lahko objela in mu rekla: ‘Očka, imam te rada!’ A tega ne bom mogla storiti nikoli več. Želim si, da bi šla še enkrat skupaj na Triglav, da bi skupaj hodila smučat, da bi skupaj prehodila vse možne hribe in doline.
Gledam prijatelje. Brez nekaterih res ne bi preživela tistih prvih let, pa tudi kasneje. Hvala mami, da me je vodila skozi to težko preizkušnjo. Težko je razumeti, kako težko je bilo. Kako težko je spominjati se tistih lepih trenutkov z njim in zavedati se, da ti sam ne boš nikoli mogel otrokom povedati, kako lepo je na prvi šolski dan, saj je bil zame nočna mora.
Ostal bo v spominu. V najlepšem spominu, na slikah in v moji glavi.
Ostal bo v mojem srcu!
DRAGI MOJI, izkoristite vsak trenutek, ki ga lahko preživite z najdražjimi. Povejte jim, da jih imate radi.
Če se vas je zgodba dotaknila, jo delite še med prijatelje!