V Evropi smo priča izjemnemu fenomenu: številne prazne cerkve se vse pogosteje preurejajo v džamije. Ta trend odseva globoko spremembo v evropski religiozni krajini. Islam, najhitreje rastoča vera na svetu, vedno bolj zapolnjuje praznino, ki jo za sabo pušča upadanje aktivnega krščanskega življenja.
V Evropi se vse bolj širi praksa preobrazbe praznih cerkva v mošeje, kar odraža vzpon islama kot najhitreje rastoče religije v postkrščanski družbi.
V mnogih delih Evrope, ne le v velikih mestih, temveč tudi v manjših krajih, je zdaj več prakticirajočih muslimanov kot kristjanov. Ta sprememba ne prinaša zgolj verskih premikov, ampak tudi politične in kulturne posledice. Mošeje pogosto postanejo osrednje točke za muslimanske skupnosti, ki v nekaterih primerih razvijajo vzporedne skupnosti, temelječe na islamskem šeriatskem pravu.
Rimokatoliška cerkev je že leta 2012 napovedala zaprtje do šest cerkva v Duisburgu, industrijskem mestu na severozahodu Nemčije, zaradi upada obiskovalcev. Duisburg, kjer živi približno 500.000 prebivalcev, ima več kot 100.000 muslimanov, večinoma turškega porekla, kar ga uvršča med mesta z najmočnejšo muslimansko prisotnostjo v državi.
Muslimanske skupnosti v Duisburgu so prosile, da bi zaprte cerkve preoblikovali v mošeje, poroča nemški časnik Der Westen. Večina teh cerkva se nahaja v četrtih Hamborn in Marxloh na severu Duisburga, kjer je islam že postal prevladujoča religija.
V Marxlohu stoji tudi Duisburg Merkez mošeja, največja mošeja v Nemčiji, ki je bila dokončana leta 2008 in je stala več kot 7,5 milijona evrov. Mošeja v osmanskem slogu lahko sprejme več kot 1.200 vernikov naenkrat.
Poleg rimokatoliških cerkva so bile v mošeje preurejene tudi nekatere protestantske cerkve. Muslimansko prebivalstvo v Nemčiji je od začetka 80. let prejšnjega stoletja naraslo s približno 50.000 na več kot 4 milijone danes.
V celotni Nemčiji je bilo od leta 2000 zaprtih več sto rimokatoliških in protestantskih cerkva, medtem ko je nastalo več kot 200 mošej, vključno z več kot 40 mega-mošejami, ter 2.600 muslimanskih molilnic. Ta trend kaže na vedno večje verske in kulturne premike v Evropi.
Kaj nam to sporoča? Ali nas to kliče k ukrepanju – ne političnemu, temveč duhovnemu?
Kriza identitete ali priložnost za preobrat?
V mnogih delih Evrope danes živi več praktičnih muslimanov kot praktičnih kristjanov. To ni le resničnost velikih mest, ampak tudi manjših krajev. Zakaj? Zaradi upadanja vere med kristjani, ki so, tako se zdi, svojo duhovno dediščino postavili na stranski tir. Zdi se, kot da smo pozabili na temelje, ki so Evropo oblikovali v civilizacijo sočutja, pravičnosti in ljubezni.
Na tisoče cerkva po Evropi zapira svoja vrata zaradi upadanja obiskovalcev. V istem času pa rastejo džamije – ne le kot molitveni prostori, ampak tudi kot središča skupnosti, kjer ljudje živijo in uresničujejo svojo vero. Ali ni to opomin? Če kristjani ne uporabljamo svojih cerkva za širjenje Božje slave, ali ne bodo ti prostori našli novega namena?
Zakaj je čas za prebujenje?
Kristus nas je poklical, da smo sol zemlje in luč sveta (Matej 5,13–14). Kaj pomeni, če se cerkve zapirajo, vera bledi, ljudje pa ne poznajo več svojega Boga? To ni čas za obsojanje, temveč za introspekcijo. Vsak kristjan se mora vprašati: kako lahko znova prižgem ogenj vere v svojem srcu? Kako lahko svojo družino, prijatelje in skupnost povabim k odnosu z Jezusom?
Evangelij nas uči, da vera ni nekaj, kar lahko ohranimo zgolj zase. Bog nas je poslal v svet kot svoje priče. Prazne cerkve nas opominjajo, da vera brez dejanj umira (Jakob 2,26). To je priložnost za nas, da oživimo svojo strast do Kristusa.
Morda ste med tistimi, ki verujejo, da vera v Boga ni več relevantna. Vendar si zastavite vprašanje: Zakaj so ljudje, ki se zavedajo svojega Boga, tako vztrajni v veri? Kaj žene muslimanske skupnosti, da preoblikujejo cerkve v džamije, kjer molijo in iščejo globlji smisel? Kaj pa, če je res, da Bog obstaja – in da te kliče k sebi?
Morda ti življenje ponuja vse udobje, pa vendar v tvojem srcu zeva praznina. To ni naključje. Človeška duša hrepeni po večnosti, po smislu, ki ga lahko najdeš samo v Njem, ki te je ustvaril. Jezus Kristus te kliče – ne z obsodbo, temveč z ljubeznijo, ki presega tvoje razumevanje.
Za tiste, ki že verujete: ali je vaša vera živa? Ali vas vodi k dejanjem, ki slavijo Boga? Bog nas ne kliče k mlačni veri. Če vidimo, da so cerkve prazne, je to naš poziv k služenju, evangelizaciji in ljubezni do bližnjega. Postanimo aktivni. Odprite vrata svojih cerkva in povabite ljudi, da spoznajo Jezusa.
Duhovna obnova kot rešitev
Namesto obupa nad praznimi cerkvami nas Bog kliče, da jih ponovno napolnimo. Ne gre za politične ukrepe, temveč za duhovno obnovo. Začnimo pri sebi: molitev, dejanja ljubezni, pričevanje vere in služenje v svoji skupnosti. Spomnimo se, da je Jezus obljubil, da bo z nami vse dni do konca sveta (Matej 28,20).
Naj bo to poziv vsakemu bralcu: Bog te kliče. Ne glede na tvojo preteklost, tvoje dvome ali tvojo vero – Jezus Kristus te vabi v odnos, ki spremeni vse. Sprejmi ta klic. Naj ti ta članek ne služi kot kamen spotike, ampak kot most k Božjemu kraljestvu.
Prazne cerkve niso konec zgodbe. So klic k obnovi – obnovi vere, upanja in ljubezni. Vsakdo, ki bere te vrstice, je povabljen k premisleku: Kaj, če Jezus ni le figura preteklosti, temveč resničnost, ki lahko spremeni tvoje življenje? Kaj, če je tvoj nemir le znamenje, da te srce vodi k Njemu, ki je odgovor na vsa tvoja vprašanja?
Ta čas je čas izbire. Izbire med praznino in polnostjo. Kaj boš izbral?