Dedek v trgovini na kolenih: »Zdaj nimam, ampak bom dal takoj, ko bom lahko…«
Pretresljiva zgodba, ki je ganila mnoge Slovence: starček brez denarja, a s ponosom in hvaležnostjo, je doživel trenutek človeške topline.
Trenutek, ki razkriva resnico o naši družbi
Prizor v eni od slovenskih trgovin razgalja kruto resničnost revščine, ki tiho pritiska na številne starejše ljudi. A hkrati dokazuje, da v naši družbi še vedno živijo ljudje z velikim srcem.
FOTO: Slika je simbolična | Davorin Kuhar
Dedek brez moči pred blagajno
Pred blagajno je stal starček, več kot 80 let. Na tekočem traku le skromne stvari: dva paradižnika, bučka, kilogram moke, kilogram sladkorja in še nekaj malenkosti.
Ko je prišel čas za plačilo, se je pokazalo, da ima v denarnici le nekaj kovancev – premalo za skromen nakup. Z zadrego je prosil, naj blagajničarka nekaj izdelkov odstrani, saj z ženo doma nimata več denarja.
Pomoč neznanca
V tistem trenutku je moški za njim stopil naprej in poravnal račun. “Vzemite vse in pojdite domov, ni treba nič,” mu je dejal. Dedek je bil osuplo tih, v očeh pa so se mu nabrale solze.
“Še nikoli mi ni nihče tako pomagal,” je ponavljal, tresoč se od ganjenosti. Hotel je pustiti svojo telefonsko številko, da bi dolg nekoč vrnil, a dobil je odgovor: “Vse ste že vi odslužili pred mnogimi leti.”
Ganjenost vseh navzočih
Blagajničarka, sama vajena skromne plače, je le nemo prikimavala in zapakirala vrečko. Tudi njej so se orosile oči.
Dedek se je želel vsaj oddolžiti s povabilom na kavo, a je prejel le nasvet: “Pojdite domov, pripravite kosilo in si odpočijte.”
Na koncu sta si podala roki:
“Kako vam je ime?”
“Enes.”
“Jaz sem Jusuf. In vas bom pomnil do konca življenja.”
Majhno dejanje, neskončen pomen
Ta zgodba ni zgodba o dveh evrih. Je zgodba o tem, kako lahko majhno dejanje dobrote spremeni svet nekoga drugega. V času, ko se zdi, da prevladujeta sebičnost in brezbrižnost, je to opomin, da dobri ljudje še obstajajo.