Tove je živela v več lezbičnih skupnostih, Bjørn pa je imel ljubimca, a nekaj se je spremenilo, ko sta postala kristjana.
»Nihče nas ni poskušal spreobrniti, niti se nisva obrnila k Bogu, da bi se znebila homoseksualnosti. Zgodilo se je naravno zaradi novega življenja, ki sva ga prejela v sebi. Ni ga mogoče razložiti; to je treba doživeti,« poudarjata Tove (79) in Bjørn (75) Refstad.
Ne sodniki, ampak priče
Oba sta bila v devetdesetih močno vpletena v boj proti zakonu o partnerski zvezi. Kljub velikim nasprotovanjem in viharjem proti njima, pa nikogar ne obsojata.
»Nismo poklicani, da bi bili sodniki; smo priče. Lahko samo povemo, kaj smo doživeli, in upamo, da lahko prinese upanje in vero ljudem, ki se borijo,« pravijo.
Oba sta se pripravljena boriti, da bi delila svojo izkušnjo. “Niso samo homoseksualci tisti, ki bi morali imeti pravico do govora,” pravi Bjørn.
V 90. letih prejšnjega stoletja, ko sta se odločila vključiti v zakon o partnerski zvezi, to ni bilo zato, ker bi želela provocirati ali povzročati težave, pojasnjuje Bjørn. “To je bilo nekaj, kar je Bog vložil v naju, da bi ljudem dal upanje za spremembo. Navsezadnje sva živela v gejevski skupnosti in videla, da ljudem ni dobro. Dajejo vtis, da vedno sije sonce, a to ni res. Bog vidi solze in bedo in jim želi povedati o svoji nadnaravni ljubezni.”
Bjørn verjame, da mora obstajati protiutež vsem glasovom, ki pravijo: “Samo sprejeti moraš to, kar si.”
Osamljen in negotov
Ko se je Bjørn začel družiti v gejevski skupnosti v Oslu, je 20 let preživel v sirotišnici. Bil je osamljen v velikem mestu in je iskal družbo.
»V sirotišnico sem prišel, ko sem bil star dve leti in verjetno so ta težka leta povzročila težave z mojo identiteto. Bil sem zelo negotov glede tega, kdo sem, in negotov glede odnosov z ženskami. Odraščal sem v ustanovi, v kateri so prevladovale ženske, in nisem imel stika z družino,” pravi.
Kot na novo zaposlenega bankirja v Oslu so ga spoznali s skrivno gejevsko skupnostjo prestolnice. Homoseksualnost je bila na Norveškem še nezakonita, vendar Bjørn že takrat govori o veliki gejevski skupnosti v Oslu. Mnogi v banki, kjer je delal, so bili istospolno usmerjeni. Bjørn se jim je pridružil po službi in kmalu postal del skupnosti.
»To okolje me je pritegnilo in postopoma sem se začel sprejemati in identificirati kot gej. Nikoli ne morem reči, da sem v tem čutil kakšno srečo. Čeprav sem imel fanta, sem vedno čutil, da nekaj ni v redu. Vendar je pomagalo proti osamljenosti.«
Bjørn je v tem okolju spoznal veliko prijetnih ljudi. Nekaterim je bilo všeč takšno življenje, Bjørn pa se spominja tudi številnih spletk, veliko nezvestobe in veliko alkohola.
Na silvestrovo leta 1972 je bil Bjørn tako depresiven, da je vzel prevelik odmerek zdravil. “Vse je bilo nesmiselno in v meni je vladal kaos,” pravi.
Potem se je srečal z evangelijem. Najprej na uličnem srečanju v Oslu s slavnim krščanskim pevskim duom Curt in Roland. Kasneje se je ustavil na srečanju v cerkvi. Tam se je odločil, da bo postal kristjan. Zdaj je minilo 50 let.
Odvisen od drog
Tovejevo ozadje je bilo prav tako žalostno kot Bjørnovo. Odraščala je v dobrem domu in se izšolala za medicinsko sestro. Toda ko je njen oče umrl, se ji je svet sesul in postala je depresivna.
Tovo je že v najstniških letih motilo, da se ne zaljublja v fante tako kot njene prijateljice. Dobronamerni ljudje okoli nje so jo spodbujali, da je živela gejevska čustva, ki so se pojavila.
Center Ten je deloval na terenu med odvisniki od drog v prestolnici in centrih za odvajanje od drog.
»Prvi dan sem se morala znebiti vseh zdravil in tablet. Bila sem prepričana, da tisto noč ne bom mogla spati. A takoj sem zaspala in vso noč spala kot majhen otrok,« pravi Tove.
»Tako je bilo vsem, ki so vstopili tja. Božja navzočnost je bila tako močna in molitev nas je objela. To nas je osvobodilo.”
Po 15 mesecih v Ten Centru je Tove dobila službo, stanovanje v Oslu in dobro krščansko skupnost okoli sebe.
»Postala sem novo bitje in prejela nov um, Kristusov um. Začela sem razmišljati o Božjih mislih in razmišljati o tem, kdo sem.«
Zaljubljena v moškega
Nenadoma se je Tove zaljubila. Romanca je govorila o moškem. “Doživela sem šok veselja,” pravi Tove. »Še nikoli nisem bila zaljubljena v moškega. Zdaj sem bila tako zaljubljena, da sem komaj spala.”
Nekaj let sta bila le dobra prijatelja. Sedem let po tem, ko je prvič srečal Tove, je Bjørn spoznal, da mora domov, da bi jo zasnubil.
»Božja beseda je delovala v meni in me pripravljala, da sem postal mož in družinski človek. V svetopisemski šoli sem izkusil resnico, da je Bog zasenčil moje slabe izkušnje. Bog me je osvobodil in v meni ustvaril nekaj povsem novega.«
Bjørn je odpotoval domov oktobra 1987 in prosil Toveja, naj se usede, preden je lahko povedal, kaj mu je na duši. “Odločil sem se, da se bova poročila na silvestrovo,” je dejal Bjørn. In tako se je zgodilo. Bjørn je bil takrat star 39, Tove pa 44 let.
Zdaj sta poročena že 36 let. Naj jih Bog blagoslovi!