Vse manj ljudi zmore slišati resnico – tisti, ki jo povedo, pogosto ostanejo sami.
V današnjem času je povedati resnico postalo izziv, ne privilegij. Moja babica pogosto reče:
»Danes je tak čas, da človek, ki govori resnico, nima veliko prijateljev.«
Ko sem bil mlajši, teh besed nisem razumel. Danes jih razumem vse bolj.
Babica je odraščala v obdobju, ko so bile vrednote kot so poštenost, iskrenost in čast nekaj svetega. Takrat si bil spoštovan, če si povedal resnico – tudi če je bila težka. Danes pa je občutek, kot da je resnica nezaželena in pogosto razumljena kot napad.
»Ljudje danes ne želijo slišati tistega, kar jih sooči z resničnostjo, ampak tisto, kar jim godi,« pravi babica. Namesto resnice raje izberejo laž, ki pomirja.
Spominja se prijateljev iz mladosti – iskrenih odnosov, kjer je bilo zaupanje temelj. Čeprav je včasih bolela, je bila resnica tisto, kar je ljudi povezovalo. Danes pa – če komu poveš, kar si res misliš, te hitro označijo za nesramnega ali negativnega.
Svet, v katerem živimo, je postal občutljiv. Ljudje se bojijo biti užaljeni in raje zadržijo tišino, kot da bi slišali resnico, ki bi jih lahko prebudila.
Babica pravi:
»Ko poveš resnico, te začnejo drugače gledati. A to ne pomeni, da si ti slab – pomeni, da niso vsi pripravljeni na resnico.«
Z leti sem spoznal, da ima prav. Tisti, ki govorijo resnico, pogosto ostanejo brez množice, a tisto malo prijateljev, ki jih imajo, so resnični.
Na koncu me babica vedno opomni:
»Bolje je biti sam kot biti obkrožen z lažmi.«
Te besede mi ostajajo v mislih vsakokrat, ko sem pred dilemo – povedati resnico ali molčati.
In vsakič znova si rečem: Resnica morda boli, a vedno osvobaja.