Pandemija španske gripe med letoma 1918 in 1920 ostaja ena najsmrtonosnejših v zgodovini človeštva. Ubila je po najnovejših ocenah med 50 in 100 milijonov ljudi – več kot prva svetovna vojna sama. Sto let pozneje pa se poleg zgodovinskih dejstev pojavlja vse več alternativnih razlag: da virus sploh ni bil glavni krivec, da so ljudje umirali zaradi zdravil, cepiv ali vojnih razmer. Kaj od tega drži?
Virus je bil resničen – in dokazan
Sodobna znanost je nedvoumna: špansko gripo je povzročil virus influence A (H1N1). Raziskovalci so ga v začetku 21. stoletja rekonstruirali iz ohranjenih vzorcev tkiv iz leta 1918. Ta virus je bil izjemno virulenten, predvsem za mlade odrasle, in je uničeval dihalne poti ter odpiral vrata smrtonosnim sekundarnim bakterijskim okužbam.
Takrat antibiotikov še ni bilo. Zato je večina ljudi umrla ne neposredno od virusa, temveč zaradi bakterijske pljučnice, ki je izkoristila poškodovana pljuča.
Zakaj je bila smrtnost tako strašljiva?
Ni šlo samo za virus. Svet je bil takrat v popolnem kaosu:
Milijoni vojakov so bili podhranjeni, izčrpani in stisnjeni v vojaških taborih.
Higiena je bila katastrofalna.
Prebivalstvo je bilo oslabljeno zaradi štirih let vojne.
V teh pogojih se je virus širil kot požar. Vojni transporti in premiki vojakov so poskrbeli za globalno razširjenost v nekaj mesecih. Brez sodobne medicine je bil izid pogosto usoden.
Neuspešni poskusi prenosa in takratna znanost
Eden najpogostejših argumentov alternativnih razlag so poskusi iz leta 1918, v katerih zdravniki niso uspeli prenesti bolezni na zdrave prostovoljce z neposrednim izpostavljanjem. Ti poskusi so res obstajali – a so potekali v času, ko znanost še ni poznala virusov tako, kot jih poznamo danes. Niso jih znali gojiti v laboratoriju, metode so bile primitivne. Neuspeh zato ne dokazuje, da bolezen ni bila nalezljiva. Dokazuje le omejenost takratne tehnologije.
Bolniki v ameriški vojašni bazi Camp Funston leta 1918 | FOTO: WIKI
Alternativne razlage: kaj drži, kaj pa ne?
Nekatere točke alternativnih teorij niso popolnoma napačne. Vojne razmere, podhranjenost in slaba higiena so res močno prispevale k smrtnosti. Aspirin v velikih odmerkih, ki so ga takrat pogosto uporabljali, je lahko celo poslabšal stanje. Bakterijska cepiva, ki so jih poskušali, so bila delno neučinkovita, ker takrat še niso razumeli vseh povzročiteljev.
Vendar pa trditve, da virusa sploh ni bilo ali da je pandemijo povzročilo cepivo, zdravila ali »eksperiment«, ne zdržijo preverjanja. Prvo cepivo proti gripi je prišlo šele v 30. letih, bakterijska cepiva iz leta 1918 pa niso mogla povzročiti virusne pandemije. Rekonstrukcija virusa v laboratoriju je postavila stvar na znanstveno trdna tla.
Žrtve gripe v zasilni bolnišnici blizu Campa Funston — danes Fort Riley — v Kansasu leta 1918.
Fotografija: AP Photo/National Museum of Health.
Zakaj ti miti vztrajajo?
Ker pandemije ustvarjajo strah in negotovost. Ko uradna zgodba pušča luknje — in takrat jih je bilo veliko — ljudje zapolnijo praznino s preprostimi razlagami. Španska gripa je zaradi svojega obsega in vojnega konteksta še posebej »plodna« za tovrstne interpretacije.
Kaj lahko odnesemo danes?
Španska gripa nas uči, da virus sam po sebi ni edini krivec – odločilni so pogoji, v katerih se širi. Oslabel organizem, prenatrpanost, pomanjkanje osnovne zdravstvene oskrbe in hitro globalno gibanje so recept za katastrofo. Hkrati pa nas uči ponižnosti: tudi danes ne vemo vsega, a imamo orodja, da ločimo dokaze od špekulacij.
Pandemija iz leta 1918 ni bila zarota. Bila je brutalna kombinacija izjemno nevarnega virusa in sveta, ki je bil nanj popolnoma nepripravljen. Razumeti to razliko ni le vprašanje zgodovine – je vprašanje, kako bomo ravnali naslednjič.