Celjski podjetnik Vanja Četković 34 let nosil breme lažnega očetovstva – DNK analiza Inštituta za DNK analize v Ljubljani zdaj za vedno zapečatila resnico, ki so jo zavestno skrivali
Slovenija ga je spoznala kot človeka z velikim srcem: ko je pred časom izginil mladi trener Jaka Muhedinovič, je celjski podjetnik Vanja Četković brez obotavljanja ponudil nagrado 30.000 evrov za vsako informacijo, ki bi pripeljala do pogrešanega. Tokrat pa je Četković javnost osupnil z docela osebno zgodbo – izpovedjo, ki jo je dolga tri desetletja nosil sam v sebi.
Zgodbo je najprej objavil na svojem družbenem omrežju, nato pa se je z njo zaupal tudi naši redakciji. »Gre za izpoved in izkušnjo, katere resnica je prišla na dan po dolgih 34 letih,« je zapisal. »Moj namen je dokončno pranje mojega imena in opomin vsem, da resnica na koncu vedno najde svojo pot. Zgodba je resnica, ki je predolgo čakala, ujeta nekje med molkom, strahom in zavestnimi lažmi ljudi, ki bi morali ravnati odgovorno, pa tega niso storili.«
Klic iz porodnišnice, ki je spremenil vse
Smrkavc, prit si v porodnišnco pogledat svojga froca ki si ga Piji nardil!
Zgodba se začne pred več kot tremi desetletji, ko je v celjski hiši zazvonil telefon. Na drugi strani je bil razjarjen, popolnoma neznan starejši gospod z napadalnim sporočilom: priti mora v porodnišnico pogledat svojega otroka, ki ga je naredil dekletu po imenu Pija. Četković je bil takrat star 18 let. »Telefonska slušalka ni bila še nikoli tako težka,« se spominja. Kljub šoku ni okleval in se odpravil tja – ne kot nekdo, ki beži pred odgovornostjo, ampak kot mlad fant, ki je bil pripravljen narediti prav.
“Prišel sem v popolni zmedi, šokiran in nepripravljen in v tistem trenutku sploh nisem pomislil na najosnovnejše vprašanje, kdaj sva bila s Pijo nazadnje skupaj.”
A že sama pot v porodnišnico pove vse o tej zgodbi: v celotnem času domnevne nosečnosti ga nihče ni obvestil. Bili so tiho. Nihče ga ni poklical, nihče ga ni vprašal. Ko je pozneje sestavil dejstva, je prišel do ključnega spomina – nazadnji stik s Pijo je bil na Žalski noči, junija leta 1990. To je pozneje dokazal tudi pisno, z arhivom občine Žalec in pričevanjem takratnega organizatorja prireditve. Pija je po več kot treh desetletjih nazadnje sama priznala, da je septembra 1990 zanosila z drugim moškim, ko je bila na morju.
»Ta laž je zaznamovala mojo mladost, moje šolanje in moje odnose«
Ko je v porodnišnici Piji povedal, da je pripravljen prevzeti odgovornost, jo je hkrati opozoril: zahteval bo ugotavljanje očetovstva takoj, ko bo to pravno mogoče, in v primeru laži odškodnino. Od takrat naprej Pija ni več zahtevala njegovega priznanja očetovstva in tudi v zvezo z njim ni želela vstopiti. Čeprav ji je to ponudil zaradi odgovornosti do otroka, a bi se zdaj izkazalo, da bi bila to zanj usodna napaka! »V devedesetih letih se DNK testa ni delalo pred dopolnitvijo otrokove starosti pet let,« pojasnjuje Četković. Ko je bil test nazadnje mogoč, pravnih osnov za postopek ni imel več – nihče ga namreč uradno ni prijavil kot domnevnega očeta.
“Po vsem, kar sem kasneje razumel, se je Pijina mama Marica preprosto odločila, da bom jaz kot fant iz premožne družine, najbolj ‘primeren’ za vlogo očeta tega otroka. Ko danes pomislim na to, me spreleti groza.”
Govorice so kljub temu bujno uspevale. Postale so del njegovega vsakdana. »Zaznamovale so mojo mladost, moje šolanje in moje odnose. Namesto podpore sem doživljal sumničenja, namesto priložnosti zapiranje vrat,« opisuje. Starši deklet so mu odkrito grozili. Bil je zaznamovan, kamorkoli je prišel.
Starši deklet, s katerimi sem bil, so mi odkrito grozili, naj pustim njihove hčere pri miru. Eden izmed njih mi je celo porinil avto po hribu navzdol… Bil sem zaznamovan, kamorkoli sem prišel. Takrat sem prvič v življenju resno pomislil, da bi storil…”
Izvedel je še, da je otrok pristal v rejništvu. Ko je stopil v stik z rejniško družino v iskanju resnice, je naletel na zaprtost in napadalnost. Vztrajali so, da ima deček iste modre oči kot Četković – a dejstva tega niso potrjevala. Zdaj za pokukaj.si razkriva: tako on kot Pija imata modre oči, domnevni sin pa rjave. »Genetika je tu precej jasna – zanemarljiva je možnost, da se modrookima staršema rodi rjavooki otrok,« poudari Četković. Ko je predlagal, da si skupaj ogledajo fotografije, so postali nervozni in so ga pospremili k izhodu.
2019: izsiljevanje in nova agonija
Leta 2019 se je agonija stopnjevala. Domnevni sin – v izvirnem zapisu ga Četković imenuje Nace – ga je kontaktiral s sporočilom: »Zvedel sem od mame Pije, da si ti moj oče. Zavedaj se, da mi pripadajo iste pravice kot tvojima otrokoma. Za začetek mi daj 2000 evrov, ker jih nujno rabim.« Ko je Četković sporočilo ignoriral, so prišle grožnje, da bo o vsem povedal njegovim hčeram.
Četković se je z njim sestal, mu razložil celotno zgodbo in mislil, da je zadeva zaključena. Zmotil se je. Ker se mu je fant zasmilil, mu je pomagal z denarnim posojilom in mu celo ponudil priložnost za zaslužek z delom. A namesto ponujenega prsta je Nace zahteval vso roko. Izsiljevanja so se stopnjevala. Četković je prekinil stike.
Skozi leta so prihajale zgodbe o Nacetovih dejanjih z enakim vzorcem: obljube, avansi in nikoli opravljeno delo. Ponujal je pasje ute, lesene nadstreške, otroška igrala, adaptacije – prihajal na sestanke z dragocenimi izposojenimi avtomobili in se v dragih oblekah predstavljal kot direktor zaupanja vredne firme. Med oškodovanci, ki so Četkovića kontaktirali, je bila tudi vdova z otrokom z Downovim sindromom, ki je za otrokovo sobo plačala 6.000 evrov in ni dobila ničesar.
Tožba – ravno ko je prodal hišo
Konec leta 2024 je poštarjevo trkanje prineslo modro kuverto – tožbo za ugotavljanje očetovstva. Časovni zamik ni bil naključen: Nace jo je vložil mesec dni po tem, ko je postalo znano, da je Četković prodal svojo hišo v Celju. »Apetit po denarju je bil očitno prevelik,« je jasen Četković, ki je sicer hišo prodal ravno zaradi zlobnih govoric, ki so jih širili nekateri sosedje.
Na sodišču je predložil vse dokaze – vključno s pisnim potrdilom o datumu Žalske noči in Pijinim lastnim priznanjem, da je zanosila z drugim. Sodišče mu ni povsem verjelo. »Sodišče je v meni preprosto videlo grešnika. Počutil sem se ponižanega pred roko pravice,« pravi. Na drugi strani je sodišče – z brezplačno pravno pomočjo, ki jo financirajo davkoplačevalci – verjelo nekomu, ki je znan po številnih policijskih postajah po vsej Sloveniji.
0 % – DNK inštitut v Ljubljani zapečatil resnico
Sodišče je odredilo DNK analizo. Opravil jo je Inštitut za DNK analize v Ljubljani. Rezultat je bil nedvoumen: 0 % možnosti, da bi Vanja Četković bil Nacetov oče.
»Resnica, ki je jasna. Neizpodbitna. Nisem oče temu človeku. Kaj bodo zdaj na to rekli vsi vaški hujskači in nergači, ki so mi brezbrižno jemali najlepša leta moje mladosti?« se sprašuje.
34 let. Toliko časa je trajalo, da je resnica prišla na dan. Četković v tej zgodbi nosi globoko žalost – in jasnost glede odgovornosti: »Piji bi lahko odpustil, če res ne bi vedela, kdo je oče. Tako pa je zavestno in sebično, da bi oprala svoje ime, žrtvovala moj ugled in ugled moje družine. Teh 34 let mi ne more vrniti nihče.«
Nacetu bi prav tako lahko odpustil, poudari – a pod enim pogojem. »Če bi prišel kot človek. Če bi potrkal na vrata z resnico. Če bi iskal odgovor. A ni prišel kot sin. Prišel je kot nekdo, ki ne išče očeta, temveč finančnega sponzorja.«
Opomin in odprta vprašanja za družbo
Četkovićeva zgodba odpira kup bolečih družbenih vprašanj. Kako je mogoče, da nekdo, ki ga poznajo na številnih policijskih postajah po vsej Sloveniji, sistema ne more doseči, medtem ko davkoplačevalci financirajo njegovo brezplačno pravno pomoč? Kakšno vlogo pri Nacetovem oblikovanju je imela rejniška družina, ki je otroka, danega vanjo kot dojenčka, spustila v svet kot odraslo osebo z dolgim kazenskim dosjejem? In kako globoko v telo in duha seže krivica podtaknjenega očetovstva – laž, ki jo je ženska zavestno vzdrževala tri desetletja?
Imamo torej zgrešen sistem, kjer BPP plačujemo davkoplačevalci, da lahko nekateri nemoteno nadaljujejo s svojim spornim delovanjem! Are we stupid?
Četković zaključuje z mislijo, ki nosi težo vseh teh let: »Nosil sem težo govoric, da naj bi jabolko padlo daleč od drevesa, ker sem ga zapustil. To me je bolelo bolj, kot sem kdaj pokazal. Resnica je drugačna – nikoli ni rasel ob meni in nikoli ni bil del mojega drevesa. Danes vem, da če pod jablano leži hruška, potem ne glede na vse besede in prepričanja ni padla z nje. Naj bo to opomin vsem, da besede lahko ranijo, a korenine vedno povedo svojo pravo zgodbo.«
“Hipertenzija, izčrpanost in stalna napetost so postali del mojega vsakdana.”
© pokukaj.si | Objava z dovoljenjem Vanje Četkovića