Slovenski zdravnik: »Ko sem bil mlad, sem verjel, da bom imel prazno čakalnico. Danes pa je v njej dvakrat več ljudi kot nekoč.«
37 let zvestobe pacientom
Medtem ko številni mladi zdravniki odhajajo v tujino ali zasebništvo, je družinski zdravnik iz Slovenskih Konjic 37 let ostal med svojimi ljudmi. Danes, pri 66 letih, tik pred penzijo, priznava, da bi se še enkrat odločil enako: »To so moji ljudje, moji prijatelji. Ne bi jih nikoli zapustil.«
Zanj medicina ni le predpisovanje receptov. V tem času je spremljal cele generacije družin, zdravil telesne bolezni, a hkrati nudil tudi psihološko in duhovno oporo. »Resnično zdravljenje deluje na treh ravneh – fizični, psihološki in duhovni. Če pacientu zmanjka volje do življenja, zdravila ne pomagajo več,« poudarja.
Marjan Berginc | FOTO: Sašo Švigelj
Poezija med dežurstvi
Ob številnih dežurstvih je našel še en način zdravljenja – pisanje poezije. Med čakanjem na nenaročene paciente je v nočnih urah zapisoval njihove zgodbe v verze. Tako so nastale tri zbirke, ki jih je predstavil v Vitanju: Pesmi iz ljubezni, Pesmi za prijatelje in Pesmi iz življenja. »Gotovo je pisanje zame terapija, pa tudi za paciente neka dodana vrednost.«
»Nekaj ne štima« v slovenskem zdravstvu
Čeprav se je v karieri marsičesa naučil, ga ob odhodu v penzijo skrbi stanje zdravstva. »Ko sem bil mlad, sem mislil, da bom imel ob penziji prazno čakalnico. Danes pa je v njej dvakrat več ljudi. Nekaj ne štima.«
Opozarja na tri ključne težave:
premalo zdravnikov na primarni ravni,
preobremenjenost družinskih zdravnikov,
pretirano število nepotrebnih obiskov, kjer ljudje iščejo predvsem družbo.
Statistika pove veliko: 86 % vseh pacientov obravnava primarna raven, kjer dela manj kot 20 % vseh zdravnikov v Sloveniji.
»Ni vse v denarju in udobju«
Kljub izzivom ostaja zvest svojemu poslanstvu. »Imam 1720 pacientov in za vsakega vem več kot samo ime – vem njegovo zgodbo.« Zato nikoli ni razmišljal o tem, da bi zapustil Konjice in šel v zasebništvo.
Njegova življenjska lekcija je jasna: »Zdravnik ne sme gledati na pacienta kot na številko. Če ti ljudje zaupajo, ti to daje moč, da vztrajaš.«