Tiha skrbnica
Ko sta starša ostala sama, sem skrbela zanje.
Kuhala sem, čistila, ju vozila k zdravniku.
Brat je prihajal enkrat na mesec – po pokojnino.
Ko je oče obležal, je bil tih.
Vsakič, ko sem mu menjala vzglavnik, me je prijel za roko.
In nekoč je zašepetal:
»Ti si moj dom.«
Te besede sem si zapisala v srce.
Slika je simbolična | FOTO: Davorin Kuhar (DALL·E)
Pričakovana delitev
Ko je oče umrl, je brat takoj prevzel pobudo.
Zbral je sorodnike, poklical odvetnika in samozavestno dejal:
»Hišo bomo prodali. Jaz vzamem zgornje nadstropje, sestra pa lahko, če hoče, dobi lopo.«
Sedela sem v kotu in molčala.
Ničesar nisem pričakovala. Bila sem vajena – tišine, pozabe, sence.
Presenetljivo pismo
Odvetnik je tedaj izvlekel rumeno kuverto.
»Gospod jo je osebno prinesel pred tremi meseci,« je dejal.
»Rekel je, naj se prebere šele po pogrebu.«
Brat se je nasmehnil:
»Saj bo nekaj formalnega,« je zamrmral.
A pismo je spregovorilo drugače.
Glas očeta iz onstranstva
»Če to bereš, sem že v miru.
Vem, da boš spet poskušal vzeti vse.
A zdaj ne moreš.
Ta hiša, vsaka opeka in deska, pripada tistemu, ki je v njej res živel.
Tistemu, ki me je vodil, ko nisem mogel hoditi.
Ki me je pokril, ko me nihče več ni objel.
Ki me ni spraševal po dediščini – ker mu je bilo pomembneje, da sem živ.
Ta hiša pripada moji hčerki.
Ker ni le ostala – ampak je živela z mano.«
Tišina, ki prinese mir
Brat je pobesnel. Vpil je, udarjal po mizi.
Odhitel je – in se nikoli več ni oglasil.
Jaz pa sem ostala.
Prvič v življenju v tišini, ki ni bolela.
V tišini, ki je končno pomenila mir.