Leta molka
Dolga leta sem molčala.
Ne zato, ker ne bi imela kaj povedati – ampak zato, ker nihče ni želel slišati.
Bila sem tista ženska, ki jo vsi vidijo, a nihče zares ne opazi. Vedno prva vstala, zadnja legla. Otroci so imeli vse – malico, zlikane majice, topel objem pred spanjem. Mož je imel mir, večerjo in pospravljeno hišo. Jaz pa sem imela tišino.
Imela sem tudi službo. “Ne rabiš je,” so rekli. “Saj mož dovolj zasluži.”
Nisem ugovarjala. Nisem jokala. Samo molčala sem.
Tudi takrat, ko me je prekinjal, grajal pred otroki ali mi za rojstni dan kupil komplet nožev.
Besede, ki bolijo bolj kot udarec
»Kaj boš ti sama?« je rekel.
»Kam bi sploh lahko šla, takšna kot si?«
In sčasoma sem začela verjeti.
Moje misli so se skrčile, moj glas se je zlomil.
Začela sem izginjati navznoter.
Dan, ko sem odšla
Nekega dne sem vstala in nisem več zmogla.
V torbo sem dala nekaj oblačil, dokumente in svojo tišino.
Nisem pustila sporočila. Nisem klicala.
Samo odšla sem.
Tri dni so molčali.
Četrti dan je mož poklical mojo sestro: »Si kaj slišala o njej?«
Otroci so pisali: »Mama, kje si? Mama, se boš vrnila?«
Prvič po dolgih letih sem obstajala.
Tišina, ki govori
Zdaj, tri mesece pozneje, sedim v majhnem najetem stanovanju.
Ni razkošno, a je mirno.
Ponovno se učim dihati. Jokam – a ne molčim več.
Nekega dne mi poštar prinese pismo. Rokopis mi je znan.
Pisalo je:
“Zdaj vemo, koliko si pomenila. Zdaj vemo, kaj smo izgubili. Pridi domov.”
Vzela sem pismo, ga zložila in pospravila v predal.
Ker zdaj vem nekaj, česar prej nisem:
Dom ni tam, kjer te iščejo šele, ko odideš.
Dom je tam, kjer te ljubijo, dokler si še tu.