Se še spomnite svojega otroštva?
Na družbenih omrežjih je pravi hit postal zapis Slovenke, ki je s svojo iskreno izpovedjo o otroštvu in odraščanju v nekdanji Jugoslaviji ganil številne bralce.
V njem se spominja časa, ko je bilo odraščanje drugačno kot danes – manj zapleteno, a polno pristnih trenutkov.
Svojo pripoved je poimenovala »Zgodba nekega dekliča«, mi pa jo z vami delimo v celoti, natanko tako, kot jo je zapisala.
ZGODBA NEKEGA DEKLIČA
Daleč nazaj, ko smo bili še v Jugi in je bil na oblasti tovariš Tito, se je mlademu delavskemu paru rodil drobcen deklič.
Starša sta jo vzgajala po svoji »zdravi kmečki pameti«. Takrat še ni bilo Googla in raznoraznih forumov, polnih šolanih – prepametnih mamic, ki so eksperti za vzgojo otrok in obsojanju drugih mamic.
Tako sta dekliča, ko je že samostojno sedela in se postavljala na noge, posadila v hojico. Da, prav ste prebrali! Posadila sta jo v hojico, da je lahko mama v miru skuhala kosilo in pospravila stanovanje. Če bi takrat imela Google, bi zagotovo prebrala, kako zelo je škodljiva ta reč. Ampak deklič je imela srečo. Kljub grozoviti napaki s hojico je shodila in hodi še danes, čeprav jih ima že krepko čez 30.
Hojica pa ni edina »grozna« stvar, ki sta jo starša zgrešila. Ubogega dekliča sta oblačila v oblačila, ki se med seboj barvno niso ujemala in niso bila priznanih blagovnih znamk, a so bila udobna in topla.
Če bi imela Google, bi si mamica zagotovo prebrala, da se morajo oblačila med seboj ujemati in biti prestižnih znamk. Ampak deklič je preživel tudi to.
Vir: mariborske-ulice.si
Uboga starša tudi nista vedela, kako hraniti svojega otroka. Zato je deklič moral jesti prav vse, kar so jedli odrasli. Nista vedela, da je treba pri prehrani otrok komplicirati. A glej ga zlomka – deklič je preživel.
In ko je moral deklič prvič v šolo, sta prestopila vse meje. Dekliča sta pustila, da gre sama – skupaj z drugimi vaškimi otroci – v šolo peš in nazaj. Ni ga peljal ne kombi, ne starši niti ne stari starši. Ampak to še ni vse.
Ničkolikokrat so se otroci na poti v šolo ali domov sprli ali celo stepli. In nejeverna starša sta dekliču, ki jima je v solzah pripovedovala o prepirih, govorila: »Postavi se zase ali celo udari nazaj.« Nista klicala ostalih staršev in jih okarala. Nista imela socialnega omrežja, da bi prosila za nasvete. Tako se je deklič pač moral znajti sama. In ne boste verjeli – preživela je vse pretepe in prepire.
Tako je deklič hodil v šolo dolgih osem let. Če je bila v šoli neposlušna ali poredna in so jo tovarišice ali tovariši okarali, sta jo okarala tudi starša. Včasih ji je celo padla kakšna po riti. Nista vedela, da bi morala v takem primeru klicati ravnatelja in se pritožiti. Nista vedela, da bi morali svojo zgodbo deliti na Facebooku.
SAMA NA IGRIŠČU
Zares »grozno« pa je bilo to, da sta ubogega dekliča, čeprav še ni bila polnoletna, spustila samega na igrišče. Tam se je igrala z drugimi otroki do večera. Otroci so bili prepuščeni sami sebi, sami so morali reševati svoje težave. In kar je najhuje – morali so se družiti med seboj, igrati nogomet, plezati po drevesih, se skrivati in loviti. Kajti niso imeli telefonov, da bi buljili v ekran.
Takratni starši pač niso vedeli, da bi današnje mamice že klicale socialno službo…
Ampak deklič je kljub »čudni« vzgoji imel čudovito otroštvo. Polno ljubezni in topline. Starša nista bila obremenjena s službo. Vedno sta si vzela čas zanjo. Vikendi so bili njihovi. Vsako poletje so se z malim avtom, natovorjenim do onemoglosti, odpravili na dopust. Niso imeli vsega v izobilju, a so imeli dovolj, da so bili srečni.
Potem pa je deklič odrasel v žensko. Nato v ženo. In kasneje v mamo. Vzgoja, ki jo je bila deležna, jo je zaznamovala do te mere, da tudi svojega otroka poskuša vzgajati podobno. Čeprav ima Google, forume in socialna omrežja, razmišlja s svojo glavo. Svojemu otroku želi vse tisto, kar je imela sama – srečno otroštvo.
Pa vendarle danes vse ni tako preprosto. Tempo življenja je prehiter. Ljudje so nestrpni drug do drugega. Službe so dolge in premalo plačane.
Tako žena in mati dela v službi za minimalno plačo. Služba ji ne odgovarja, vodilni so nespoštljivi. Ne razumejo, da ima tudi družinsko življenje.
Tako pade v rutino. Rutino mnogih žensk in mater. V službi je nasmejana in potrpežljiva, ker mora biti. Domov pride utrujena in se znese na najbližje. Hiti s pospravljanjem in kuhanjem. Ne opazi, da življenje beži mimo nje. Da otrok odrašča prehitro. Da z možem postajata tujca.
HEJ ČLOVEK, PA KAJ TI JE?
Postoj. Nadihaj se svežega zraka. Utrgaj in poduhaj cvetlico. Opazuj čebelico, ki nabira med. Ne hiti. Živi za trenutek. Zdrav si. Zdravi so tvoji domači. To je vse, kar rabiš.
Bodi z njimi. Posveti se jim. Ne pusti, da prevlada služba.
Je tvoj šef idiot?
Einstein je dejal: »Največji stres za človeka je vsakodnevni kontakt z idioti.« Zamenjaj službo. Reši se enega stresa.
Tvoja hiša razmetana?
Pusti jo. Bo že prišel čas za pospravljanje. Raje pelji družino v gozd. Uživaj z njimi. Močno jih objemi. Stori to danes!
Živi svoje življenje. Smej se, sanjaj in uresničuj sanje. Delaj na sebi in na svoji družini. Pusti drugim, da živijo po svoje. Ne sodi jih – nisi hodil v njihovih čevljih.
BODI ČLOVEK
Ženska, žena in mati spoznava vrednote, ki jih ponuja življenje. In te vrednote niso služba, niso Google, niso socialna omrežja. Niti pospravljena hiša. Te vrednote so BITI SREČEN.
Se strinjate z besedami, ki jih je zapisala mamica? Delimo jih naprej, da bodo vsi novodobni starši videli, da nam vzgoja iz preteklosti ni prav nič škodila.