Molite za svoje otroke! Obljuljeno nam je, da če prosimo, iščemo in trkamo, nam bo dano dobro v zameno (Lk 11, 9-13), četudi dobrega ne bomo videli štirideset let.

Pred nekaj leti sem napisal članek o sedmih stvareh, o katerih lahko starši molijo za svoje otroke. Še vedno se mi zdijo te stvari pomembne. Vendar sem pred pisanjem teh predlogov izpostavil en "kvalificirajoči" dejavnik:

Seveda molitve niso čarovnija. Ne gre le za to, da govorimo prave stvari, da bodo naši otroci blagoslovljeni z uspehom.

Nekateri starši iskreno molijo in njihovi otroci res postanejo nadarjeni voditelji, učenjaki, glasbeniki ali športniki. Drugi iskreno prosijo, a njihovi otroci resno zbolijo, odidejo v svet ali pa imajo več težav pri šolanju ali športu.

Res je, da Bog usliši molitve vsakega starša, vendar za zelo različne namene.

Bolj ko mineva čas, bolj pomemben postaja zame ta "kvalifikacijski" dejavnik. Več časa kot preživim v Svetem pismu, bolj ko berem zgodovino in bolj opazujem, ko odraščam, manj zaupam v to, kako se bodo stvari odvijale glede na moje razumevanje.

Verjamem v Boga, ne v svoje ideje Živel sem dovolj dolgo, da sem videl vzpon in propad številnih evangeličanskih gibanj. Videl sem veliko voditeljev njihovih vzponov in padcev.

Videl sem duhovno goreče dvajsetletnike, ki so začeli močni, vendar so pri tridesetih ali štiridesetih duhovno razočarani in odpadejo, nekateri celo zapustijo vero.

Videl sem duhovno nezainteresirane in v nekaterih primerih razočarane mlade, ki so odraščali v duhovno žive in zrele odrasle.

Preživljal sem obdobja temne depresije in krize vere. 

Lahko pričujem, da mi je bil Bog nedvomno zvest, v skladu s svojo Besedo, tudi ko nisem verjel vanj. Da, naučil sem se, da je Bog vreden zaupanja.

K molitvi me je spodbudilo starševstvo

Sem oče petih čudovitih človeških bitij. Zelo jih imam rad, ne zato, ker so »čudeži«, s katerimi se lahko hvalim. Ampak zato, jih je kot človeška bitja »lepo ustvaril« Bog skozi skrivnostni zgodovinski proces in genetsko dediščino neštetih generacij bogaboječih srčnih ljudi, pri čemer sva zadnja midva z ženo (Psalm 139, 14).

Včasih se samo ustavim in jih opazujem v začudenju nad tem, kaj so, ne glede na to, kaj zmorejo. So čisto svoji, zelo različni med seboj od istih staršev. Imajo edinstvene osebnosti, edinstvene prednosti in slabosti, edinstvene poklice in edinstvene želje.

Kot večina mladih staršev sva z ženo začela svojo starševsko pot s skoraj nezavedno domnevo, da bodo naši otroci sprejeli vse, kar smo sprejeli mi, brez težav, bolečine in vprašanj, ki smo jih imeli mi. Težko se je izogniti zgodnjemu optimizmu.

Toda starševstvo me je naredilo zelo skromnega. Moje slabosti in omejitve se po mojem mnenju najbolj izrazijo skozi očetovstvo. Učinek, ki ga je imelo očetovstvo name, je povzročil, da sem manj zaupal v svoje sposobnosti in zmožnosti.

Zaradi tega sem bolj zaupal v Božjo moč, da bo Bog storil za moje otroke, kar je storil zame; delo milosti, za katerega vem, da bi moji starši rekli, da se je zgodilo, kljub njihovim slabostim in omejitvam.

Dva od mojih otrok sta postala samostojna odrasla, trije pa so v najstniških letih. Z leti sem videl različne vrste duhovne rasti in padcev.

Živeli so v istem domu z istimi starši, ki so svojo vero živeli pred njunim rojstvom na enak način. Hodili so v iste cerkve. Vendar vsak od njih hodi po svoji duhovni poti, s svojo hitrostjo.

Sprašuj, išči, trkaj

Tu je na preizkušnji vera staršev. Seveda želimo, da bi naši otroci iskreno ljubili Gospoda Jezusa, pravi dragoceni biser, z vsem svojim srcem, dušo, razumom in močjo ter da bi ljubili svoje bližnje kakor samega sebe (Matej 13, 45-46; Luka 10, 27).

Želimo, da to izkusijo čim prej. Ne vemo pa, kaj je najbolje za vsakega od njih, da se tega nauči. Ne poznamo Božjih namenov ali točnega časa, ko se bo razodel našim otrokom.

Bog je vreden zaupanja in to, kar mislim, da vem, ni. Kar se mi zdaj zdi spodbudno, bi se lahko v prihodnosti spremenilo in kar se zdaj zdi odvračajoče, bi se lahko v prihodnosti tudi spremenilo. Zato bolj kot kadar koli stojim za tem, kar sem napisal v tem članku:

Molite za svoje otroke. Jezus je obljubil, da če prosimo, iščemo in trkamo, nam bo Oče dal dobro v zameno (Lk 11, 9-13), četudi dobrega ne bomo videli štirideset let.

Zadnji stavek me je spomnil na zgodbo nasprotnika vere Petra Hitchensa o njegovem spreobrnjenju. Spominja se, kako je pri petnajstih ali šestnajstih letih zavrnil tisto, kar je imel za versko vero, in goreče sprejel ateizem ter javno zažgal Sveto pismo kot izjavo o svoji osvoboditvi.

Po tem je z leti videl, da je tisto, kar je mislil, da je suženjstvo, resnična osvoboditev, in da je tisto, kar je mislil, da je svoboda, dejansko suženjstvo, in kar je mislil, da je tema, je pravzaprav svetloba. Dvomim, da je kdo, ki je poznal mladega odraslega Petra Hitchensa, vedel, da prihaja.

Naj vas ne obupa malodušje Zato ne prenehajmo moliti za naše otroke. Ta posredniška storitev je klic za vse življenje. Ne smemo preveč domnevati, ko gre za človeka. Če naši otroci živijo in duhovno napredujejo, še ne pomeni, da niso v nevarnosti. Če živijo in jim duhovno ne gre, zgodba še ni končana. Zato vedno »bodite v molitvi in ne bodite malodušni« (Luka 18, 1).

Bog je zvest. Vedno je zvest svoji Besedi. Bodimo zvesti klicu, ki ga ima za nas, in bodimo zvesti svojim otrokom tako, da nenehno posredujemo pri Bogu zanje. Bog ne bo dovolil, da bi bil tak trud, ne glede na rezultat, ki ga Bog določi v svoji modrosti, zaman (1 Korinčanom 15, 58).