Bog z razlogom dovoli, da se nam dogajajo hude stvari....

Zakaj Bog dopušča "slabe" stvari?

Mnogi se sprašujemo, zakaj Bog dopušča, da se nam dogajajo težke in boleče stvari. Ta zgodba nam ponuja eno od možnih razlag.

Zgodba o skodelici čaja

Ben Haden, znani evangelizator, je nekoč delil zgodbo, ki jo je prejel od prijateljeve babice. Govori o ameriškem paru, ki je na praznovanju 25. obletnice poroke potoval v Anglijo. Oba sta bila navdušena nad starinami. Med sprehodom sta opazila majhno kitajsko trgovino in v izložbi zagledala čudovito skodelico čaja.

Moški je vstopil v trgovino in jo z občudovanjem vzel v roke. "Take skodelice še nisem videl," je vzkliknil. "Res je čudovita!" Nenadoma pa je skodelica spregovorila:

"Ne razumeš," je rekla. "Nisem bila vedno tako lepa. Nekoč sem bila le kos gline.

Gospodar me je vzel in me gnel, valjal in oblikoval. Spet in spet. Kričala sem: Pusti me pri miru! A on se je le nasmehnil in rekel: Ne še."

"Potem me je postavil na lončarsko vreteno," je nadaljevala skodelica. "Vrtela sem se in vrtela, tako hitro, da sem se zmedla. Nehaj! sem vpila. Vrti se mi! Gospodar je le prikimal in rekel: Ne še."

"Nato me je dal v pečico," je pripovedovala. "Bilo je tako vroče, da sem mislila, da bom zgorela. Zakaj me mučiš? sem kričala. Pusti me ven! Skozi reže sem videla gospodarja, kako se nasmiha in prikimava: Ne še."

"Končno so se vrata odprla," je skodelica z olajšanjem vzdihnila. "Vendar me ni čakala svoboda. Gospodar me je postavil na polico, kjer me je zeblo. Tako je že bolje, sem si mislila. Toda potem me je pograbil, me pobarval in polil s smrdljivim lakom. Skoraj sem se zadušila! Nehaj! sem jokala. Ustavi se! A on je le rekel: Ne še."

"Nato me je spet dal v pečico," je skodelica nadaljevala. "Tokrat je bila še bolj vroča. Mislila sem, da bom umrla. Jokala sem in prosila za milost, a gospodar me ni slišal. Le prikimal je in rekel: Ne še."

"V tistem trenutku sem se vdala," je skodelica pripovedovala. "Nisem imela več moči. Bila sem pripravljena umreti. Toda vrata so se odprla in gospodar me je vzel ven. Postavil me je na polico in mi po eni uri podal ogledalo. Poglej se, je rekel. In jaz sem se pogledala in nisem mogla verjeti svojim očem.

To nisem jaz! sem vzkliknila. To ne morem biti jaz! Pa sem tako lepa!"

Gospodar se je nasmehnil in rekel: "Vem, da te je bolelo, ko sem te gnel in oblikoval. Če bi te pustil pri miru, bi se posušila. Vem, da se ti je vrtelo, ko sem te vrtel na vretenu.

Če bi se ustavil, bi te zmečkalo. Vem, da je bilo v pečici vroče in boleče.

Če te ne bi dal noter, bi se zlomila. Vem, da so bili hlapi laka neprijetni, a če tega ne bi storil, se ne bi strdila.

V tvojem življenju ne bi bilo barv. In če te ne bi dal nazaj v drugo pečico, ne bi dolgo živela. Zdaj si končni izdelek. Zdaj si to, kar sem imel v mislih, ko sem začel s teboj."