"Pazite se, ljudje, ker vas bodo izročili svetom in vas bičali v svojih sinagogah!"
Ko poslušamo te Jezusove besede, se zdi, kot da je v njih zgoščena vsa zgodovina krščanskega življenja. Življenje po evangeliju ne bo hoja med rožami, ampak med trnjem.

Sovraštvo, preganjanje, zapor, mučenje bodo pogosto kruh tistih, ki bodo s svojim življenjem pričali Boga in njegovo Besedo skozi stoletja.

Hudobni človek, opijen od hudobnega zla, hoče kamenjati Božjo besedo, hoče utišati usta, ki jo oznanjajo. Ampak moraš potrpeti; biti pripravljen na največje žrtve za Boga. "In vsi te bodo sovražili zaradi mene, a kdor bo vztrajal do konca, bo rešen!"

Štefan je prvi mučenik, ki je umrl v slavo Njemu.

Javno pričevanje in izpovedovanje vere v Boga je bilo zadosten razlog, da so ga utišali, in tako so mislili tisti, ki so mu vzeli zemeljsko življenje za vedno. Sovraštvo mu je vzelo življenje. Po drugi strani pa Štefan in mnogi drugi krščanski mučeniki niso sovražili ali preklinjali svojih mučiteljev in preganjalcev. Niso bili napolnjeni s sovraštvom, ampak prežeti z ognjem Njegove ljubezni, kar zmore le človek, prežet s Svetim Duhom. To zmorejo le tisti, ki so razumeli in sprejeli besede evangelija: »Ljubite svoje sovražnike in molite za tiste, ki vas preganjajo ...«

Kako včasih smo kristjani daleč od tega ideala ljubezni, ki nam ga postavlja Bog. Za eno klofuto vrnemo dve. Pogosto zahtevamo goljufive obresti na izposojen denar. Za vsako storitev protiusluga. Na sovraštvo odgovarjamo z dvojnim sovraštvom. Takšno je človekovo srce, če ni postalo in če se ne trudi postati podobno Božjemu srcu. In Gospod je po zgledu sv. Točno to Štefan prosi, da bi bilo naše srce podobno njegovemu srcu, usmiljeno, polno ljubezni in odpuščanja.

Stara modrost pravi, da je najboljši način, da se maščuješ hudobnim, ta, da jim nisi podoben.

Kristus zahteva več. V svojem življenju si prizadevajte biti podobni Bogu. Da se jim kot nebeški Oče »maščuješ« z ljubeznijo, odpuščanjem in dobrodelnostjo. Naš krščanski odgovor na krivico in kakršno koli nasilje ne sme biti maščevanje, sovraštvo, teptanje tistih, ki so nas teptali, temveč ljubezen, molitev, odpuščanje in prizadevanje, da skupaj ustvarimo takšno družbo, kjer nasilje ne bo mogoče, kjer bo ljubezen biti edino "nasilje". Morda se nam zdi, da je to malo preveč, glede na čas in svet, v katerem živimo. Ja, v našem besednjaku je preveč, to je pogum in junaštvo, a k temu smo kot kristjani poklicani. Poklicani smo, da predstavimo Božje kraljestvo tukaj in zdaj. »Uspešneje je trpeti, če je to božja volja, delati dobro kot delati zlo.« Edini način, da se maščuješ hudobnim, je, da ne boš podoben njim, temveč svojemu Bogu. Pa saj znamo tolikokrat povedati, da si revež, ki stalno živi v prepirih, sovraštvu, nezadovoljstvu, od takšnih se vedno odstranimo, nočemo v njihovo bližino.

V imenu svobode in človekovega dostojanstva, v imenu Boga, ki je postal človek, se mora kristjan boriti proti zlu, nasilju in krivici, ne pa delati nasilja in krivice. To ne vodi v nič, zlo se samo množi. Varno ljubiti sovražnika in mu odpuščati ne pomeni, da mu dovolimo, da nas muči, kadar koli se mu zahoče; pomeni pa to storiti s krščanskim odpuščanjem in velikodušnostjo, da se vsaj resno trudimo, da ne bi bili naš sovražnik.

Popolni kristjan se na nasilje odzove z odpuščanjem, na sovraštvo z ljubeznijo, na kletvice z molitvijo. Če delamo dobro samo dobrotnikom, kaj dobrega delamo? Samo vračamo dolg. Biti dober do hudobnih, ne dovoliti, da me prevzame sovraštvo in hudobija, to je pogum, to je biti kot tvoj Bog, ki vedno in vsemu navkljub ljubi človeka.

In da bi bili pripravljeni na takšna junaška dejanja, potrebujemo ljudi, kot je sv. Štefana, da bi bili odprti za delovanje Svetega Duha. Da dovolimo Bogu, da nas napolni s svojo milostjo in močjo. Odprimo danes svoje srce in dušo in dovolimo Bogu, da nas obogati s svojo večno modrostjo in nas nahrani z evharistično hrano, da bomo lahko ljubili in bili iz dneva v dan bolj podobni našemu Bogu.

don Damir Bistrić