Mali Francesco Bruno vse okoli sebe uči živeti vsak dan, kot da je zadnji. Zdravniki so rekli, da bo živel le še 30 minut po rojstvu, a 1000 dni pozneje je ta mali čudež na poti domov iz bolnišnice.

Bog še vedno dela čudeže. Morda ne bo razdelil Rdečega morja ali zaprl gobec levom, vendar se še vedno ukvarja z delanjem čudežev. Vzemimo za primer Francesca Bruna, ki se je rodil z genetsko boleznijo, imenovano skeletna displazija. Pravzaprav je drugi otrok Emanuela in Priscille Bruno, ki mu je bila diagnosticirana ta bolezen. Na žalost je njegov drugi brat umrl teden dni po njegovem rojstvu. In ko sta izvedela, da se bo njun sin rodil s to boleznijo, sta molila za čudež. Francesco je bil takoj po rojstvu hospitaliziran. Njegovi starši so že takrat vedeli, da bo vera v Boga edina moč, ki jim bo pomagala preživeti vsak trenutek s sinčkom. Iz dneva v dan, iz trenutka v trenutek je Franceso Bruno kljuboval zdravnikovi napovedi. Vsak dan je čudež, da je še živ, še diha in še vedno nasmejan.

Tri leta pozneje je prišel veliki dan, ko se je vrnil domov, kjer ga je čakalo ostalih šest bratov in sester. »Končno se je zgodilo. Za to so molili že dolgo,« je dejala Priscilla. "Dejstvo, da sploh stojimo tukaj, skoraj tri leta pozneje in govorimo o njem, je po mojem mnenju čudež samo po sebi," je dejal Emanuele. Skozi majhno, a pomembno življenje njunega sina je Bog učil medicinsko ekipo, negovalce, prijatelje in družino, da želi Bog odgovoriti na naše molitve. Poskrbeti želi za čudeže, o katerih ne sanjamo. Ko želite v svojem življenju videti čudež, morate samo moliti in verjeti. Odločite se zaupati Bogu, da bo poskrbel za vaše življenje, ker On vidi širšo sliko. Francesco pa je svoje starše naučil živeti vsak dan in ga ceniti. 

Zato ti rečem: Kar koli si boš zaželel in želel verjemi, da si dosegel in bo tvoje!