Velik si, bog, pa vendar se prilegaš mojemu malemu srcu. Daš mu življenje in želiš, da bije s tvojimi utripi.

Antorica članka Nada Muzićki je zapisala...

Bolj ko se napenjam, da bi te prijela, čutim, kot da gredo moje roke po zraku, nato pa obupam. V naših prizadevanjih je vse prazno. Človek je tako majhen in se v svojih sebičnih poskusih ne more vzpenjati do nebeških širjav. Pogledam dol, moje roke postanejo mlahave, moj jezik utihne in zdi se, da moje srce neha biti. Skesan sedim tako izgubljen in utrujen od neuspelih poskusov. Vsak poskus pade v morje neuspeha. Ko izgubim vsako upanje in izgubim zaupanje vase, ko se zavem svoje nemoči in skoraj zapadem v obup, takrat se začne nekaj premikati. Nenadoma si tam, tako velik, zame nerazumljiv in tako potreben. Počasi se prikradeš v vsak delček mojega bitja in takrat začne življenje teči po mojih žilah, srce mi začne hitreje biti in veselje me napolni.

Takrat začnem razumeti, da sama ne morem narediti ničesar. Ne morejo iti gor in jim ni treba. Vse kar potrebujem je, da ti dovolim, da prideš k meni. Mogoče naše fizično srce niti ne bi zdržalo, če bi se dvignilo navzgor, morda bi celo počilo od silnega veselja. Zato hvala, ker si tam okoli mene, v meni, z menoj. Tako si vsezadosten, močan in hkrati tako nežen. Ti si balzam, ki celi najbolj boleče rane, najboljše lepilo, ki zlepi srce, raztreseno na tisoč koščkov. Obup vrnete v upanje, žalost v veselje, bolečino v smeh.

Velik si, bog, pa vendar se prilegaš mojemu malemu srcu. Daš mu življenje in želiš, da bije s tvojimi utripi. Nebeško slavo, svojo slavo preliješ vanj in takrat pozabim na bolečino in trpljenje, ki sta okoli mene in se znata dotakniti mojega krhkega telesa, ki hočeta zlomiti telo in dušo.

Ampak imam Te, ker je Tvoja milost tako hotela in Tvoja obljuba je: "Nihče te ne bo iztrgal iz moje roke." In ne bo, Bog. Zato te slavim in slavim tvoje sveto ime. Hvalim Tvojo veličino, ker si velik, Bog.