Vsak človek se rodi z upanjem in sanjami, s cilji in željo po srečnem in izpolnjenem življenju. Nihče se ne rodi s tem, da bi postal odvisnik od drog. 

Nikoli ne bi smeli pozabiti, da noben odvisnik od drog ni začel svoje poti z namenom, da bi postal ujetnik te uničujoče bolezni.

Ko se ozremo nazaj na svoje življenje, lahko ugotovimo, da smo vsi imeli svoje težave, dvome in težke trenutke. Tudi tisti, ki so se na koncu znašli v primežu odvisnosti od drog, niso bili izjema.

Mnogi od njih so se soočali z notranjimi demoni, stiskami in pritiski, ki jih sami nismo imeli. To jih pahne med droge.

Kako se to zgodi? Kako pride do tega, da nekdo, ki je bil nekoč poln upanja, ljubezni in potenciala, postane suženj svoje lastne odvisnosti? Odgovor ni enostaven, a v veliki meri gre za posledico pomanjkanja empatije, razumevanja in podpore v družbi.

Ljudje se ne odločijo postati odvisniki; postanejo odvisniki, ker ne vidijo druge izbire, ker ne najdejo poti iz svojih težav, ker se počutijo osamljene in nemočne.

Vsak odvisnik ima svojo zgodbo, svoje razloge, zakaj se je odločil za to pot. Morda je nekdo začel uporabljati droge kot sredstvo za soočanje s travmatskimi izkušnjami iz preteklosti. Morda je nekdo postal odvisen zaradi napačnih prijateljev in slabega vpliva okolice. Morda je nekdo preprosto izgubil smisel in namen v življenju ter se v drogah zatekel k iskanju trenutnega zadovoljstva.

Vendar pa je ključno razumeti, da odvisniki niso slabši ali manjvredni ljudje. So posamezniki, ki so se znašli v težkih razmerah, in potrebujejo našo podporo in razumevanje, ne obsojanje.

Namesto da jih stigmatiziramo, bi morali ponuditi pomoč in možnosti za okrevanje.

Empatija je ključna sestavina tega procesa. Empatičen odnos do odvisnika pomeni, da ga ne obsojamo, temveč ga poskušamo razumeti. Razumeti, kako je prišel do tega, da se je znašel v tej situaciji. Razumeti, kako se počuti, in mu ponuditi roko pomoči.

Pomembno je tudi, da prepoznamo, da okrevanje ni enostavno.

Odvisnost je bolezen, ki zahteva vztrajnost, podporo in strokovno pomoč.

Prav tako je ključnega pomena, da se odvisnik počuti sprejetega in vključenega v družbo, saj osamljenost pogosto prispeva k ponovitvi odvisnosti.

Noben odvisnik od drog si ni želel biti odvisnik. Vsak je nekoč sanjal o boljšem življenju. In vsak si zasluži priložnost za okrevanje, za ponovno vzpostavitev stika s svojimi sanjami in cilji. To pa lahko dosežemo le skupaj, s sočutjem in razumevanjem do tistih, ki so se znašli na tej težki poti.

Zato je čas, da se premaknemo stran od obsojanja in se usmerimo k empatiji. Samo tako bomo lahko spreminjali življenja tistih, ki so se znašli v primežu odvisnosti, in jim pomagali na poti k okrevanju. Noben odvisnik si ni želel postati odvisnik, a skupaj lahko delamo, da se to ne bi več dogajalo, da bi jim ponudili priložnost za novo življenje, polno upanja, ljubezni in sreče.