7 stavkov, ki bi jih morali pogosteje izreči otrokom, saj to res potrebujejo.

In še posebej zdaj. Z besedami in dejanji lahko povečamo odpornost in samozavest otrok. Da bodo srečnejši in bo svet lepši, morajo od nas slišati več besed.

2) Poslušam te
Kot sem omenil na začetku članka, je čustvena uglašenost med staršem in otrokom vez, iz katere se otrok hrani. To je izraz ljubezni, ki ga razume. In pomembno ga je gojiti in razvijati naprej. Besede Poslušam te, ki jim sledi resnično poslušanje brez obsojanja ali kritiziranja, bodo ustvarile vzdušje varnega doma. Povzročijo, da otrok odrašča v ljubezni in zaupanju, da je lahko pred svojimi starši to, kar je, in se mu ni treba pretvarjati, da bi pridobil njihovo ljubezen. Kar pomeni, da se sprejema v vsem svojem bistvu in verjame, da je pomemben in enako pomemben kot drugi. Ne bo se počutil manjvrednega ali večvrednega, ampak ravno nasprotno, vedel bo, kaj je spoštovanje – saj so ga enako spoštljivega vedenja naučili njegovi starši. Če starš posluša otroka, se bo tudi otrok naučil poslušati druge. Predvsem pa sebe.

3) Nasvet/Uživam v preživljanju časa s teboj
Stavek, ki otroku pokaže, kako pomemben je za starša. Mnogi otroci se počutijo bolj kot breme kot ljubljen in dobrodošel del družine. Mislijo, da motijo starše, da njihove potrebe in interesi niso pomembni. Skratka, počutijo se, kot da jih sploh ne bi smelo biti na svetu. Le malo otrok je doživelo, da bi starš želel z njimi preživeti čas sam in jim ni bilo treba izsiljevati pozornosti. Žalostno je dejstvo, da se mnogi odrasli ne menijo za dovolj zanimive prav zato, ker jim starši niso posvečali časa in pozornosti ter se niso kaj dosti zanimali za njihove hobije in svet. A za otroka je starš prvi svet in človek, ki ga spozna. Kako se starš obnaša do njega, bo tudi njegovo mnenje o sebi in svetu nosilo pogosto skozi vse življenje.

4) Kaj menite o tem?
Otroke pogosto nezavedno obravnavamo kot nepopolna bitja. Povemo jim, kaj naj naredijo, kaj naj rečejo, celo kaj naj mislijo. To je pravilno, to ni, to mnenje je najboljše, to je slabo itd. Le redki starši naučijo otroka debatirati tako, da ga vprašajo za mnenje. Vprašanje otroka za mnenje in njegovo stališče je odlično in pomembno orodje, da ga naučimo razmišljati. To je čudovit način, da ga naučite prepirati in razmišljati, namesto da bi brezglavo sprejemali mnenje avtoritete. Ekipi damo vedeti, da je njihovo mnenje prav tako dragoceno in pomembno in naj se ga ne bojijo izraziti. Otroku ne pomagamo prav nič, če mu ne pustimo, da izrazi svoje nestrinjanje in lastno mnenje. Ponavadi smo užaljeni, če si upajo oporekati, ampak kaj to v resnici pomeni? Da ima svojo osebnost in glavo. Če tega ne sprejmemo, naš dom ni usmerjen v razvoj in rast, temveč v nadzor in manipulacijo.

 5) Razumem, da vam je težko

Starši pogosto banalizirajo otrokovo preživetje. Po eni strani je razumljivo, da se stvari, ki otroka spravijo v jok ali jezo, zdijo banalne do smešne. Po drugi strani pa otrok te stvari jemlje resno – v njem vzbudijo močna čustva, ki jih še ne obvladuje in se jih boji. Če starši otroku rečejo, da se ni česa bati ali da ni razloga za jok, mu to ne bo pomagalo pri soočanju z občutkom ali situacijo. Edino, kar mu je starševska ekipa dala vedeti, je bila, da je njegova izkušnja napačna. Otrok je zato prepričan, da to, kar čuti, ni prav, in na to ni več pozoren. Začne ignorirati in potlačiti vse občutke. In upam, da vsi vemo, da potlačeni občutki ne bodo izginili, ampak se bodo vrnili v bolj neprijetni obliki. Otrok potrebuje potrditev, da je njegovo preživetje pomembno. In starš mu da ekipo, da kljub temu, da je padla lizika, jemlje otrokovo žalost resno. S potrditvijo otrokovega občutka ga naučimo sprejemati. Če ga sprejmemo, lahko z njim delamo. In to, da lahko delamo z njim, pomeni, da ga lahko nadzorujemo in smo celo njegov gospodar.

6) V redu je delati napake, vsi delajo napake
Otrok mora vedeti, da smo vsi le ljudje in delamo napake. Delanje napak je naravno. Zato je več kot primerno, da otrok vidi napake staršev, da napako prizna in popravi. Na ta način se naučimo dveh stvari. Prvi je, da se jim ni treba bati poskusiti in spodleteti. Druga stvar je prevzeti odgovornost za napako in se opravičiti, ko je treba. Pogosteje ko to vidi pri staršu, lažje bo prevzel to vedenje. Če otroku kaj spodleti, mu je super povedati, da vsak dela napake. Motiti se je človeško in normalno. Zahvaljujoč napakam se učimo, dajejo nam možnost rasti in izboljšav. Pomembno je, kako se jim približamo – ali obupamo ali pa se trudimo. Če otroke naučimo strahu pred napakami, tako da jih kaznujemo ali se norčujemo iz njih, bodo odnehali. Če jim zagotovimo, da so napake v redu, jih ne bo strah poskusiti in se razvijati.

7) Hvaležen sem, da sem tvoja mama/oče

Otroci doživljajo veliko bolečine, ki jim jo lahko nezavedno povzroči svet odraslih. Doživljajo razočaranja, izgubo idealov in zaupanja, razpad otroških sanj. Svet ne bo vedno prijeten in pravičen, saj se otroci sčasoma učijo. In to je v redu. Kar ni v redu, je zavedanje, da starš ni varen kraj, kjer bi si lahko odpočil od strašljivega in ne vedno prijetnega sveta. Otroci potrebujejo dom kot varen pristan in starševske roke kot pomirjujoč balzam, h kateremu se pridejo regenerirati.Še lepša pa je gotovost, da starš to rad počne, otroka pa ekipa ne moti. Najlepše, kar lahko sliši otrok, je veselje starša, da ga ima, da je njegov otrok. Kajti tako kot mora biti otrok ponosen, da smo mi njegovi starši, tako moramo biti tudi mi ponosni, da je on naš otrok. Kateri stavek pa vi ponavljate otrokom? Kaj bi dodali na seznam spodbudnih stavkov za otroke?