Na spletni strani Sensa smo zasledili članek, ki ni v skladu z resnico.

Krščanstvo ne uči, da sta telo in spolnost sama po sebi grešna. Nasprotno, krščanstvo uči, da je telo Božje svetišče (1. Korinčanom 6:19-20), in zato je treba telo spoštovati in negovati. V Stari zavezi je Bog človeka ustvaril po svoji podobi in ga označil kot "zelo dobro" (1. Mojzesova 1:27, 31).

Podobno krščanstvo vidi spolnost kot Božji dar, ki je namenjen ne le prokreaciji, ampak tudi intimnosti in medsebojnemu dajanju v zakonski zvezi (Pismo Hebrejcem 13:4). Torej, krščanstvo ne označuje spolnosti kot grešne, ampak daje moralne smernice glede tega, kako naj bi se izražala.

V krščanski veri se spolnost pogosto obravnava kot darilo od Boga. V Svetem pismu, na primer, se zdi, da se spolnost med zakoncema obravnava kot nekaj pozitivnega in lepega. Spolnost je namenjena prokreaciji, kot je opisano v 1. Mojzesovi knjigi 1:28 ("Bog jih je blagoslovil in Bog jim je rekel: Bodita rodovitna in se množita..."). Poleg tega pa je tudi način, da se pari povežejo na intimen in ljubeč način.

Zgodba o Adamu in Evi v knjigi Genesis poudarja to idejo: "Zato bo mož zapustil svojega očeta in svojo mater in se bo držal svoje žene, in bosta eno meso" (1. Mojzesova 2:24). V tem kontekstu se spolnost v zakonu obravnava kot sredstvo za izražanje ljubezni in povezanosti.

Vendar pa se v krščanstvu poudarja tudi ideja, da mora biti spolnost izražena v skladu z Božjimi smernicami - to pomeni, v kontekstu monogamne, zakonske zveze.

Kljub temu, da so nekateri aspekti krščanske seksualne etike strogi, je pomembno razumeti, da krščanstvo ne uči, da je spolnost sama po sebi slaba ali grešna. Nasprotno, se obravnava kot del Božjega načrta za človeštvo in lahko služi kot izraz ljubezni, povezanosti in sodelovanja v Božji ustvarjalnosti.

Telo samo sebi ni grešno, je pa padlo in dovzetno za greh ter napake. Pomeni, da smo ljudje naklonjeni napakam ter omejeni v treznem tehtanju med pravimi in nepravimi odločitvami.