Preberite, ne bo vam žal!

V sobi so počasi gorele štiri sveče.

Bila je skoraj popolna tišina, zato je bilo mogoče slišati njihov pogovor.

Prva sveča je rekla: “Jaz sem MIR – ljudje me ne uspejo ohraniti. Mislim, da bom ugasnila.”  

In takoj je ugasnila.

Druga sveča je dejala: “Jaz sem VERA – Na žalost se mnogim zdim nepotrebna, nima smisla,

da še naprej gorim.”

Ravno po tem, ko je to izgovorila, je zapihal lahek vetrič in jo ugasnil.

Tretja sveča je žalostno spregovorila: “Jaz sem LJUBEZEN -Nimam več moči, ljudje me

pogosto pozabljajo in puščajo ob strani.

Pozabijo celo imeti radi svoje najbližje” je dejala in takoj ugasnila.

Kmalu zatem je v sobo vstopil otrok. “Kaj je to? Morale bi goreti do konca.” je rekel in začel

jokati.

Takrat se je oglasila četrta sveča: “Ne boj se, dokler gorim jaz, lahko prižgeva še ostale sveče.

Jaz sem UPANJE! “

Otrok je s sijajem v očeh v roke vzel svečo “upanja” in prižgal ostale sveče.

Plamen upanja bi moral vedno utripati v naših srcih, da bi lahko vsak od nas ohranil

vero, mir in ljubezen.