Vir: Osebni arhiv

 Zaradi disleksije mu je bila

napovedana drugačna prihodnost.

Jurij Oblak je fant iz okolice Ljubljane.

Študira na Fakulteti za

kemijo in kemijsko tehnologijo (FKKT)

Dejaven je na številnih področjih:

opazimo ga v vlogi hokejista, pevca v zboru MPP,

animatorja, ministranta v župniji Vič.

Je tudi strasten popotnik in rad ima piknike

na domačem žaru. 

 Jurij je v pogovoru nasmejan povedal,

da mu je psihologinja v osnovni šoli

napovedala čisto drugačno prihodnost …

Vir: Osebni arhiv

Kakšni ste bili v otroštvu?

Bil sem zelo razigran, pravzaprav podoben vrstnikom,

saj smo bili pri branju in računanju vsi neizkušeni

in počasni. Tako je bilo vse do 3. razreda osnovne šole,

ko sem začel izstopati pri branju.

Vsi so vedno dobivali odlične ocene, 

jaz pa sem komaj dobival dvojke in

zaradi tega sem se počutil zelo slabo.

Iz tega občutka sem želel pobegniti, zato

sem pogosto, ko sem bil na vrsti za branje,

odhajal na stranišče, četudi sem se tako branju

izognil le za kratek čas. Učiteljica me je zato

napotila k zdravniku, opravil sem pregled mehurja in oči,

seveda so vsi specialisti ugotovili, da sem popolnoma zdrav.

Kakšne težave ste imeli pri branju?

Vedno me je bilo strah, v moji glavi so

se podile misli: “Kaj, če se bom zmotil?” In seveda

sem se prej ali slej zmotil. Nastopil je sram in potem sem čisto

zamrznil in nisem nikakor zmogel do

konca prebrati besede. Sicer z

družbo nisem imel velikih težav,

a so me nekateri začeli tudi zmerjati, češ, naj se

najprej naučim brati, potem pa bom lahko govoril tudi kaj drugega.

Kako pa je bilo v višjih raz­redih?

V 5. razredu smo se z družino preselili,

tako sem zamenjal tudi osnovno šolo.

Nova razredničarka je takoj prepoznala,

kaj se dogaja z menoj. Imela je

namreč hčerko s podobnimi težavami.

Usmerila me je na Svetovalni center za otroke,

mladostnike in starše, kjer so mi diagnosticirali

disleksijo. Nato sem dobil odločbo,

torej sem uradno postal otrok s posebnimi potrebami.

 Takrat je zame ogromno naredila mama.

Pridobila je veliko literature, ki ni bila tako dostopna,

kot je danes. Skupaj sva presedela veliko ur in brala.

Pomagale so mi tudi študentke specialne in

rehabilitacijske pedagogike.

Z odločbo je bilo malo laže, saj so bili z

mojimi težavami seznanjeni vsi učitelji in

sošolci in so tako drugače gledali name.

Več poudarka je bilo na ustnih ocenah,

ne toliko na pisnih, saj sem se pogosto

motil in pisal nerazumljivo. Bilo mi je lažje,

saj sem končno razumel, da gre

za motnjo in da nisem sam kriv za

svoje težave z branjem in pisanjem.

Kaj pravzaprav je disleksija?

To je motnja branja, pisanja, črkovanja ali

matematičnega izražanja, vendar je vsak

primer disleksije drugačen. Mnogi si predstavljajo,

da pri vseh nas črke

plešejo – to je zelo možno, a pri meni

ni bilo tako. Jaz si v glavi oblikujem podobo

o tem, kaj naj bi pisalo, pa četudi ni čisto tako.

Tako včasih preberem kakšno črko ali besedo več

ali drugače, kot je zapisano. Težave imam

tudi, ko je besedilo daljše. Včasih se trudim, da ulovim

pravo vrstico in ne zaplavam malo više ali niže.

Ravno tako je včasih teže ločiti, kje se beseda

konča in kako točno se napiše, o vejicah sploh ne bom izgubljal

besed … ☺

Šola vam zaradi vseh težav ni

nikoli bila ravno najljubša …

Če pomislim, sem res bolj malo mislil na šolo.

Raje sem igral hokej, se družil z bratoma

in ušpičil kakšno vragolijo. V 7. razredu pa

se je zgodil preobrat, učiteljica za matematiko

me je prijela “na trdo” in ob koncu šolskega leta

zahtevala, da naredim vse naloge, ki jih je

dala v tistem šolskem letu. Najbrž sem

akrat dobil ogromno delovnih navad,

saj sem veliko časa sedel ter pisal stare

in sprotne naloge.

Kam ste se vpisali na srednjo šolo?

Po vsem tem pisanju domačih nalog sem v

9. razredu videl, da nimam toliko težav s šolo,

če si le vzamem čas in se kaj naučim. Vendar so mi psihologinja

in drugi v šolskem sistemu govorili, da nisem

sposoben za štiriletno šolo in naj raje izberem

katero od poklicnih šol. Takrat sem čutil veliko poniževanja,

vsi so mi le govorili, česa nisem sposoben.

Vsemu temu navkljub sem se vpisal na biotehniško

gimnazijo v Ljubljani. Čeprav sem bil takrat

član slovenske hokejske reprezentance in tudi

širše dejaven, v šoli nisem imel večjih težav.

Še najtežja mi je bila angleščina, ki je zame

še trd oreh. Ponagajala mi je tudi v zadnjem

letniku gimnazije, saj sem zato

moral na drugi rok mature.

Danes ste zelo uspešen študent FKKT, torej

nimate težav, ki so jih predvidevali v osnovni šoli.

Na fakulteti se je v meni prebudilo drugačno

zanimanje. Kemija me navdušuje, zato

se k učenju lažje spravim. Sem pa vseeno

prenehal s profesionalnim

športom. Tako lahko več časa posvetim študiju.

Sem izredno slušni tip – včasih se mi zdi,

da bi lahko popolnoma obnovil predavanja,

z istim narečjem in tonom. Imam tudi nekakšno

svojo strategijo učenja, veliko pišem z roko,

včasih si kakšno stvar zapišem večkrat, zraven si

to ponavljam, velikokrat tudi na glas.

 Kaj je v vaše življenje prinesla disleksija?

Prinesla je veliko odkrivanja, kdo pravzaprav sem,

kako delujejo moji možgani, in prilagajanja izobraževalnemu

sistemu, ki zame ni idealen. Zaradi

disleksije sem najbrž imel tudi veliko več stika

z različnimi ljudmi, predvsem z mamo, pa tudi

z drugimi v šoli, ki so mi pomagali. Danes

zaradi lastne izkušnje hitreje vidim človeka

v stiski in do njega lažje pristopim.

Sicer pa še danes ne berem prav rad. Realno gledano

sem v življenju prebral pet knjig, dve od teh

sta bili maturitetni. Ker mi branje vzame veliko časa,

sem se pač sprijaznil, da 100 strani besedila

zame preprosto predstavlja večji projekt

in to ni nič sramotnega.

Vir: Aleteia