Življenje je včasih prava divja vožnja, kjer nas težave in hitrost vsakdanjega vrveža prehitro popeljejo skozi vse faze. Ko se končno ustavimo in ozremo nazaj, naši koraki pa postajajo počasnejši, šele tedaj spoznamo, kaj vse smo morda spregledali, kaj vse smo zamudili. Preberite pismo babice, ki je napisala pismo svoji prijateljici in naj se vas dotakne...

»Draga Berta,

Več kot berem, manj brišem prah. Sedim na dvorišču in občudujem razgled, plevel na vrtu me več ne moti. Več časa preživim z družino in prijatelji in manj delam. Kakorkoli je to mogoče, mora biti življenje vzorec prijetnih doživetij, ne pa vzdržljivosti. Sedaj poskušam prepoznati tiste trenutke in jih cenim. Ne varčujem ničesar – koristim dober kitajski porcelan in kristal za vsako posebno priložnost in tega se veselim kot kot je na primer izgube enega kilograma ali prvih cvetočih irisov. Ko grem na tržnico, nosim svoj najlepši suknjič. Moja teorija je, da če izgledam uspešno, lahko za eno majhno vrečko živila, porabim 25 evrov. Svojega najboljšega parfuma ne varčujem za posebne zabave, ampak se z njim nadišavim, ko grem na banko ali v trgovino. “Nekega dne” in “kmalu” izgubljata vrednost v mojem besednjaku. Če je vredno, da nekaj vidim, slišim ali naredim, želim, da to tudi vidim, slišim ali naredim takoj.

Ne vem, kaj bi naredili drugi, ko bi izvedeli, da jih jutri ne bo tukaj, kar vsi jemljemo za samoumevno. Mislim, da bi poklicali družinske člane in nekaj bližnjih prijateljev. Morda bi poklicali tudi nekaj bivših prijateljev, da se jim opravičijo in pozabijo na zamere iz preteklosti. Rada si jih predstavljam, kako gredo v restavracijo na večerjo ali nekaj na kratko pojest, kar jim je všeč. Samo ugibam – nikoli ne bom vedela. Tiste majhne stvari, ki jih nisem nikoli končala, bi me razžalostile, če bi vedela, da se moj čas izteka. Bila bi jezna, da nisem napisala nekaterih pisem, ki sem jih nameravala napisati te dni. Bilo bi mi žal, da možu in družinskim članom nisem dovolj pogosto govorila, kako jih imam rada. Zelo se trudim, da ne zadržujem in odlašam karkoli, kar bi lahko prineslo smeh v moje življenje. In vsako jutro, ko odprem oči, si rečem, da je nekaj posebnega. Vsak dan, vsaka minuta, vsak dih je darilo. Mogoče je naše življenje postalo drugačna pesem od tiste, ki smo si jo zamislili. A dokler smo tu, lahko še vedno plešemo.”

Dragi moji, naj vas to pismo babice opomni, da se ne obremenjujte s tistim, kar bi morali doseči do določenega leta ali kje bi morali biti. Včasih smo tako zaposleni s spremljanjem hitrosti, da pozabimo uživati v potovanju. Pomembno je, da se ustavite, vdihnete in pogledate okoli sebe. Morda boste opazili nekaj čudovitega, kar bi v hitenju lahko spregledali. Prav tako se ne obremenjujte s tem, kaj drugi pričakujejo od vas. To je vaše življenje, vaša pot. Zavestno izbirajte, kam boste vložili svojo energijo in pozornost. Pustite prostor tudi nepričakovanim radostim in nenavadnim pustolovščinam. Težave bodo prihajale in odhajale, vendar ne dovolite, da vam zasenčijo sonce. Vsaka preizkušnja nosi s seboj dragocene lekcije. Namesto da se obremenjujete s preteklostjo, se osredotočite na to, kaj se lahko naučite iz vsake situacije, pa naj bo dobra ali slaba.

Življenje je kot knjiga, polna nepričakovanih strani. Ne hitite skozi poglavja, temveč si vzemite čas za branje vsake besede. Morda boste odkrili, da so najlepše zgodbe tiste, ki se odvijajo počasi.

Želim vam vsega dobrega v letu 2024!!