Zanimivo

Mariborčanka, ki na obali rešuje mačke

Objavil: pokukajsi | 20.11.2020

Mariborčanka Nadja Kananović je opisala, kako poteka njen vsakdan in pomoč mucam: »Večkrat dobim od mojih Štajercev kakšen paket mačje hrane po pošti, za kar sem zelo hvaležna. Štajerci smo tako in tako legende. Tudi, če nimamo ogromno, damo.«

 


 

Mariborčanka Nadja Kananović, ki se je sicer pred devetimi leti preselila na obalo, je ena izmed tistih, zaradi katerih, preživijo mnoge muce, ki bi jih sicer čakal nesrečen konec. Mačke so ji bile, kot nam pove, dobesedno položene v zibelko. Odkar pomni, jih obožuje.

»Nekoč se pri nas doma ni posvečalo dosti pozornosti veterinarski oskrbi, kot je to v navadi danes. Pred 20 leti je bila splošna mentaliteta glede odgovornega lastništva živali čisto drugačna. Ni se jih vozilo k veterinarju. Kastracija in sterilizacija sta bila čisto nepoznana pojma večini ljudi,« pove.

Sama je skozi leta spoznala, da je treba postopati drugače in se začela izobraževati v tej smeri.

Prva muca, ki jo je sprejela, je imela neozdravljivega raka in tedaj se je odločila, da ostane pri njej dokler ne pride čas za slovo.

Sama je na področju reševanja živali aktivna že dolga leta:»Najbolj pa, odkar sodelujem z Obalnim društvom proti mučenju živali pod vodstvom moje vzornice Andreje Bogataj. Vsi člani društva smo prostovoljci in se s tem ukvarjamo v svojem “prostem” času, oziroma je to že dejansko naš način življenja.«

Sodelovanje z društvom, ki je sicer eno izmed najstarejših društev v Sloveniji, registrirano že 50 let, se je pričelo spontano.

Članica društva jo je tedaj prosila, ali lahko za kakšen teden namesti doma prostoživečo odraslo mucko. Potrebovala je bivanje na topem, da je prebolela pljučnico.

Tinka je bila ključna za začetek rednega sodelovanja z društvom. Zato ji je še toliko bolj poseben spomin nanjo.

»Kasneje se je izkazalo, da ima ta muca neozdravljivega raka in sem se odločila, da ostane pri meni, dokler ne pride njen čas za slovo. Poimenovala sem jo Tinka.

Tinka je bila ključna za začetek mojega rednega sodelovanja z društvom. Zato mi je še toliko bolj poseben spomin nanjo.

Po njeni smrti sem najprej jemala v oskrbo v glavnem dudarčke – mačje mladičke, ki se hranijo po steklenički z nadomestno mlečno formulo in nato še druge, bolne mladičke,« opiše Nadja.

 

 

Vir: Maribor24

 


 

Njihovo društvo nima svojega zavetišča, zato imajo člani muce pri sebi doma. Vsi imajo prilagojene prostore. Na vprašanje, za koliko mačk trenutno skrbi, pa odgovori:

»Iskreno lahko rečem, da sem pri številki 15 nehala sproti šteti. Doma imamo sedem lastniških mačk.

Skupaj z »rešenčki« se število giblje v povprečju okoli 20, kadar ni gneče. V poletni sezoni, ko je zavrženih mladičev največ, je ta številka precej višja.«

Veliko muc potrebnih pomoči je nameščenih pri ostalih prostovoljcih. V oskrbi imajo tudi rešene pse, a sama za njih ne skrbi, saj doma nima primernih pogojev.

Nadja sicer svoje »rešenčke« redno objavlja na družabnih omrežjih, prav tako terenske akcije, ki pa velikokrat niso enostavne.

Z mucami je pogosto po veterinarskih klinikah, zato se pošalimo, da je najverjetneje tam že »domača«.

»Lahko bi se tako reklo. Odkar so me na veterini prvič spustili na njihovo stranišče, sem se tam hitro udomačila. Kot društvo dobro sodelujemo z več veterinarskimi postajami. Kar nekaj zelo dobrih veterinarjev imamo na obali. Cenim jih predvsem zaradi tega, ker naše nujne primere sprejmejo takoj in obravnavajo strokovno in prioritetno, kot si te nikogaršnje mucke tudi zaslužijo.«

Žal pa ima izkušnje tudi s takšnimi veterinarji, ki po njenih besedah, prostoživeče mačke obravnavajo kot drugorazredne paciente: »Kot da so manjvredne, ker niso v lasti ljudi z debelimi denarnicami.«

Čez leta je spoznala način dela različnih veterinarjev po Sloveniji.

»V mojem primeru, ko imam opravka v glavnem z divjimi prostoživečimi mačkami in hudo bolnimi mladiči, pa osebno najbolj zaupam Dr. Maji Bogataj iz veterine Mačja Hiša v Kopru. Najbolj me je fascinirala s svojo trmo in vztrajnostjo pri zdravljenju mačk, od katerih bi nekateri drugi veterinarji že dvignili roke in obupali. Če je kak muc zelo kritičen, ga kar sama vzame k sebi domov v intenzivno nego. Malo je takšnih. Naučila me je ogromno stvari, ki jih moram obvladati ko imam v oskrbi hudo bolne, recimo kako lahko sama zdravim nekatera bolezenska stanja, pravilne pristope obvladovanja in obravnave divjih in agresivnih mačk, dobro poučila glede nege hudo bolnih in kužnih mačk, predvsem najšibkejših mladičev, ki večinoma pridejo k nam v zelo slabem stanju. Z vsemi zaposlenimi na tej veterini smo postali dobro utečena ekipa, kar je zelo pomembno za dobro in kvalitetno delovanje društva,« opisuje.

 

 

Vir: Maribor24 

 


Velikokrat za stroške prostovoljci porabljajo svoj denar

Stroške v večji meri pokrivajo s pomočjo donacij. Ker pa to pogosto ni dovolj, za stroške porabijo veliko svojega denarja.

»Vsi imamo službe, svoje stroške in družine. Zato je včasih kar težko zagotoviti dovolj financ za kvalitetno oskrbo mačk. Največji finančni strošek predstavljajo veterinarski računi. Vsako mačko takoj cepimo proti kužnim boleznim, dobi sredstva proti parazitom, pred oddajo jih kastriramo in steriliziramo.

Ker je večina bolnih, so tukaj še stroški raznih terapij in operacij. Tukaj ni prostora za očitke ljudem. Treba je pomagati, če se le da.«

Veliko denarja namenijo sterilizaciji in kastraciji prostoživečih mačk, ker samo tako lahko preprečujejo prekomerno razmnoževanje.

Po posegu odrasle mačke spustijo nazaj na lokacijo, mladički in bolne mačke pa ostanejo v njihovi oskrbi.

»Pogosto se na nas obrnejo ljudje, ki res nimajo denarja za svoje muce. Ko je potreba, uredimo tudi lastniške mačke. Večino donirane hrane nižje kvalitete namenimo za hranjenje prostoživečih muc. Na obali jih trenutno hranimo okoli 100, nekaj pa tudi za lastniške, saj se pogosto srečujemo s primeri, ko ljudje še zase nimajo, kaj šele za mucke. Tako da redno zalagamo kar nekaj ljudi s hrano. Žal vsem ne znese prehraniti vseh svojih mačk. Tukaj ni prostora za očitke ljudem. Treba je pomagati, če se le da.«

Večkrat dobim od mojih Štajercev kakšen paket mačje hrane po pošti, za kar sem zelo hvaležna.

Dober občutek je, ko veš, da imaš veliko podporo iz svojega rojstnega kraja. Štajerci smo tako in tako legende. Tudi, če nimamo ogromno, damo.

Ti naši »ludi« še vedno nekaj »porihtajo« za nahranit naše živalce. Mačke k njim prihajajo večinoma zelo bolne.

Nadja na tem mestu poudari, da se lahko hitro zgodi, da ena bolna okuži vse ostale. Zato je potrebna velika previdnost.

Posledično je stroškov več, saj dajo razkužilom, pesku in podlagam, velik pomen.

Če je možno, se mucam postavi tudi izolirane hiške. Poceni se jih lahko naredi iz stiropornih škatel, ali omogoči kakšno drugo zavetje pred mrazom in vlago – dostop v kletne prostore, na senik ipd.

 

Fotogalerija