Poletje je mimo in vse vznemirljive stvari, ki smo jih doživeli letos z našimi malčki, že krasijo družinski foto album.

Prvič smo zavestno uživali živali v živalskem vrtu, šli na plažo in nikakor ne želim pogrešati njegovega izraza, ko zagleda kresničko.

Skupaj smo uživali v vročih poletnih večerih, zato sem si obljubila, da bom naslednje leto malo manj ˝stroga˝ in bom vsaj nekaj večerov  dovolila sladole v kombinaciji da gre spat kasneje kot po navadi.

Prijatelj je pred dnevi omenil nekaj, zaradi česar sem resnično premislila.

"Če gledamo strateško, imamo z našimi otroci le 18 let."

Zdelo se je, da je moje srce za trenutek nehalo utripati.

Moj sin je star že 2 leti in hitro me je prešvignila misel: "Z njim imam še samo 17 let."

Fotografija je simbolična

Kar pa seveda nikjer ne piše in ni točno dorečeno.

Nekateri otroci se osamosvojijo že prej, drugi pa še mnogo kasneje. 

In če samo pomislim na današnje čase, tiho upam, da se bo moj otrok vedno želel z mano družiti- tudi ko odraste. Hehe

Seveda mu ne privoščim čisto nič drugega, kot to da bo v življenju srečen in zadovoljen.

Zase pa upam, da bom vedno ostala ne le njegova mama, ampak kasneje tudi prijateljica in tista oseba, h kateri se bo vedno lahko zatekel po zavetje, nasvet in ljubezen. 

Hkrati pa se zavedam, da če tudi samo 17 let, je to še vedno dolga doba.

To dobo pa bom zavestno, kar se da najbolje izkoristila.

Vsa nedeljska kosila, poležavanja na kavču, igranja na dvorišču, zakopavanja prstov v pesek in skupna opravila.

17 let bom uživala in hkrati izkoristila privilegij, da je moj sin izključno z nami in mano.

VSE bom zaužila 110% 

Pa TI?

Boš tudi ti, mamica, poskušala zaužiti vse vzpone in padce do najvišje možne mere? 

Če je tvoj odgovor DA, deli članek še s tvojimi prijatelji na Facebook-u! 

Vir: motherly